Ljudje na margini med severnim in južnim Sudanom so ujetniki lokalnih in tujih interesov. Takoj rabijo povezavo s svetom. Mimo svojih oblastnikov in mednarodnih korporacij– ki jih vsi po vrsti zlorabljajo za talce in sužnje - takoj in zdaj jim moram omogočiti, da bodo sami sporočali kaj se jim dogaja ...

Kurmuk, provinca Modri Nil, 29. 1. 2011

Ampak ne morem napisati poročila. Ne morem nadaljevati. Tekst sem sestavljal v glavi vse zadnje dni. Enostavno je vsega preveč ,da bi poiskal v dnevnikih in prepisal in spravil v organizirano urejeno celoto.

Tisti ljudje!!!!

Isti občutki kot pri Nubah. Leta 1979 med prvim srečanjem. In potem, ko sem jih dvajset let kasneje našel zaprte v taborišču Rekha. Žametne dlani, ki so se dotikale mojih brez stiska. Nekaj kot nežen veter. Nekaj kot list svilene pahljače. Nobenih medvedjih šap, samo rahel, nežen dotik. Deklice najbolj, seveda. Ampak tudi stari ati. Otroci. Dedci. Vsi po vrsti …

Gola telesa, gole pameti, … gole srca, … gole duše.

Napram neobčutljivim robotom, podkupljenim z udobjem, tako nekomplicirani, tako nekompleksni, tako neobremenjeni z intelektualnim stafom. Tako čisti. Tako nedolžni.

In njih imajo Arabci za divjake.

Ki jih je treba na silo privleči v tako imenovano Civilizacijo in jih arabizirati.

Pobiti če se ne pustijo zasužnjiti.

Ampak Evropejci nismo bili dosti boljši in še danes nismo dosti boljši.

Da so naši pustolovci lahko kradli žene, deklice, otroke … In zlato, slonove oklje, bisere, … in zdaj naravne vire od nafte do vode in coltana - so vam doma te ljudi morali prikazati kot divje, surove, neobčutljive, barbarske in … predvsem nevarne.

Slišim veter. Že dosti prej preden me doseže, ga slišim in vidim lomastiti po savani pod pobočji etiopskih gora, kamor se stekajo tri velike reke. Hrumi, buči, dviga pesek, vrtinči suho listje in travo in veje. Udari v akacije, jih prebrca. Nato plane tudi pod streho pred šotorom in se spravi name. Useka in vrže pesek v oči in vzame dih …

Kamele počepnejo in mu sprijaznjeno ponudijo obrazu in ga skozi priprte veke stoično gledajo odnoreti naprej po dolini Modrega Nila. Tudi petsto let starim, orjaškim, suhim kruhovcem, ne more nič. Že davno so se obrnili okoli in se umaknili živeti pod zemljo. Koder je mir, vlažno in hladno…

Tomo Križnar