Odgovori na vprašanja pred referendumom v Južnem Sudanu
Slisati je, da v Juznem Sudanu z velikim upanjem cakajo na jutrisnji dan. Kaksno je vzdusje med prebivalci?
Veliko večino je zajela evforija. Prve dni po novem letu so mi vsi potniki v vseh avtomobilih s katerimi sem potoval od meje z Kenio proti Džubi zatrjevali, da so bili preveč dolgo z Arabci, nekdanjimi lovci na sužnje in da sedaj rabijo novo svojo državo.
Dvaindvajsetletna vojna, ki je vzela dva milijona žrtev in prepodila z domov nadaljinih pet milijonov in se je končala z CPA - mirovnim sporazumom leta 2005, ki vsebuje tudi dotični referendum o samodoločbi, se je po vsem neskončnem trpljenju sprostila v kolektivni zanos, ki mu nisem videl para nikjer na svetu. Povsod so pili in jedli in bobnali in plesali in se ljubili, kot bi nezavedno hoteli nadoknaditi vse zamujenl. Dekleta in žene so se ponujale masovno ne glede na mahanje župnikov z križi in svarili redkih poznavalcev v svetovnih medijih, da na demarkacijski linij med Severnim Sudanom in Južnim Sudanom, med arabskim in afriškim, torej muslimanskim in animistično krščanskim severom in jugom, ki so jo zarisali kolonialni Britanci ni vse oziroma nič rešenega.
Se lahko cesa bojijo, je kaksna informacija o odzivih na severu?
To kar bi se morali bati pa se ne, je dejstvo da so na pogajanjih leta 2005, ki so jih orkestrirali najbolj Američani, Južnaki prepustili onkraj razmejitvene črte Arabcem v Severnem Sudanu svoje najboljše afrške soborce in krščanske tovariše. To so: Nube petsto kilometrov onkraj črte v Nubskh gorah, Ingassane v provinci Plavi Nil na meji z Etiopijo in to so tudi afriški muslimani v Darfurju. Vsi našteti so uporniki proti arabski hegemoniji, azijskemu pohlepu po naravnih bogastvih od nafte do vode, marginalizaciji in načrtnemu iztrebljanju, beri dobesedno genocidu Afričanov iz največje afriške države ob najdaljši reki na svetu NIl.
Kje ste trenutno vi in kako boste spremljali referendum?
Zdaj sem z Ingassanami in beležim isto ogorčenje kot prejšnje dni med Nubami v osrednjem delu Sudana. Vsi okoli guvernerja najbolj staroselske in kot po pravilu zato najbolj zaostale siromašne province Plavi Nil deklamirajo izjavo sudanskega predsednika Omarja al Beshirja: "Če se bo jug odcepil bomo spoštovali odločitev ljudstva, takoj po tem pa bomo spremenili ustavo in povsod v Severnem Sudanu uveljavili shariatsko pravo, islam kot državno vero in arabščino kot edini uradni jezik". Ingassane in Nube jemljejo to kot vojno napoved, kot napoved svete vojne, kot fatwo nad vsemi, ki so drugačni in se nočejo odpovedati svoji kulturni, verski in etični posebnosti. To je politika "Ein land, Ein folk, Ein fuhrer," kateri so se uprli pred desetletji in je bila ista zaradi katere so se Dinke, Nueri in druga večinska južna plemena pobegnila v grmovje, se borili skupaj s temi onkraj demarkacijske črte in bodo jutri skoraj zagotovo volilo za samostojnost. "Štirih največjih zločinov proti človeštvu obtoženemu diktatorju Beshirju, ki je prišel na oblast z državnim udarom pred 21 leti bomo dali ognja! Raje smrt kot sužnost! Vojna! Vojna! Vojna!"
Verjamem, da Kitajci, ki so zdaj najmočnejši tuji gospodarji povsod po Afriki, ne bodo naredili nič, da bi popravili, kar so zabarantali Američani. Kitajce zanima samo stabilen dotok sudanske nafte, briga jih umiranje nedolžnih otrok in žena najbolj ohranjenih staroselskih afriških plemen na južni meji z Kenijo in Etiopijo, ki so zaradi prevlade Dink v SPLA in istega rasizma, kot je arabski, sodelovali z Arabci in jim zdaj grozi maščevanje Dink. Brigajo jih konflikti med arabskimi in afriškimi nomadi v provinci Abyei, ki prav tako leži na meji, a tej z Severnim Sudanom in grozi, da bo zaradi brezbrižnosti tujih mešetarjev z mirom - beri z izpleni od nafte pod travo in vodo, postala te dni novi Darfur. Zna biti, da popolnoma zgrešena ameriška politika, kot jo poznamo iz Afganistana in Pakistana res računa, da bo uspela zakuhati vojno in v pogojih velikega umiranja Kitajcem prevzeti nafto, ampak zdi se da spet nimajo veze z realnostjo in da bodo Kitajci tisti, ki bodo odločili da vojne ne bo. Čeprav so vojaki v socialno tako revni in z mineralno tako bogati državi kot je Sudan zastonj - najbrž ne bodo nasedli vojni na strateško ekonomsko najbolj pomembnih centrih. Ampak hkrati pa verjamem, da tudi ne bodo reševali tiste najbolj nedolžne v margini, ki smo jih prepustili usodi Američani in Evropejci.
No temi najbolj ogroženimi prijatelji in prostovoljci brez vsake politike za primer vojne razdeljujemo mini video kamere, s katerimi bodo prek internetnih anten in satelitov lahko pošiljali človeštvu posnetke cene naše brezbrižnosti. V poslednje najbolj pozabljene pore planeta napejujemo živce, da bomo lahko vsega siti in presrani lahko čutili bolečino žrtvovanih na žrtvenikih. Morda se pa le odzovemo. Morda pa metastaze istega raka še niso dosegle centralnega živčnega sistema telesa človeštva. Morda smo pa še dovolj občutljivi ...
Tomo Križnar, Kurmuk, Ingassana hills, Plavi Nil