Vsi smo udje istega telesa

Intervju s Tomom Križnarjem za Mladino

“Resnično se borim danes,” je ob desetem dnevu gladovne stavke, s katero želi opozoriti na situacijo v Darfurju, na svojem blogu napisala ameriška igralka Mia Farrow. Sulejman Jammous, vodja frakcije darfurskih upornikov, je povabljen k ameriškemu predsedniku Baracku Obami. Tomo Križnar je te dni prvič poročal slovenskemu parlamentu o stanju v Darfurju in pomoči pri nakupu premičnega vrtalnega stroja, saj morajo Darfurci za vodo kopati vse globje in globje. “Voda je pa ja osnovna pravica vsakega”, je dejal Tomo prejšnji teden na ljubljanskem Rožniku. Dokumentarni film Dar Fur - Vojna za vodo potuje po mednarodnih filmskih festivalih, knjiga bo nastala do septembra.

Mednarodno kazensko sodišče v Haagu je izdalo nalog za aretacijo sudanskega predsdnika Omarja al Baširja zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, ta pa je iz svoje države izgnal večino humanitarnih organizacij.

Antena dr. Janeza Drnovška pa v svet pošilja prve posnetke darfurskega trpljenja, ki so jih posneli Darfurci sami. Pet kompletov sodobnih komunikacijskih naprav je Tomo pred približno dvema mesecema odnesel v Sudan in domačine vključil v tok svetovnega komuniciranja. Prve fotografije, ki so prišle do Slovenije, so bile fotografije devetih staroselskih Furov tik pred usmrtitvijo v sudanskem Kartumu. Obsojeni so bili brez dokazov, je dejal Tomo.

Kaj bi pomenila dejanska aretacija sudanskega predsednika Omarja al Baširja?

Izdaja tiralice za sudanskim predsednikom Omarjem al Baširjem je v Afriki, Arabiji in celo južni Ameriki povzročila strašne reakcije in v stvari podprla Bashirja, skritizirala pa haaško sodišče. Prvi, ki mora pred to sodišče za zločine proti človeštvu je George W. Bush. Ko je bila tiralica izdana, sem bil v čadski N’Džameni. Razen darfurskih upornikov in taboriščnikov, torej beguncev, so bil vsi proti haaškemu tožilcu Luisu Moreni Ocampu. Ali je mogoče, da je ves ta tretji svet pokvarjen oziroma kriminalen, kriv? Ni mogoče. Ti ljudje so bili samo zapeljani od svojih diktatorjev, od svojih lokalnih političnih elit, ki so izkoristile srd ljudstva proti bušizmu in predstavile Baširja kot glavnega borca proti njemu. Bilo me je groza, ko sem videl, ne samo v Čadu, tudi v Nigeriji in Kamerunu, kamor sem potem potoval naprej, preproste ljudi nahujskane proti nam, da v bistvu izkoriščamo haaško sodišče, tako kot so izkoriščale kolonialne sile tam od leta 1500 naprej. Vsakič so opravičevale zavojevanja dežel v tretjem svetu. “Mi prihajamo pomagat, prinašamo vam človekove pravice, rešujemo vaših despotov, prinesli vam bomo dobro življenje”, v resnici pa so zmeraj samo navrgle nov način izkoriščanja, da se niso mogle razvijati.

Brez ilustriacije zgodovine ne moremo razumeti množic, zakaj so tako v Aziji kot v Afriki in južni Ameriki prot haaškemu sodišču, proti Ameriki in tudi proti Evropi. Amerika je naš otrok, te anglosaško-židovske naveze, ki danes skušajo obvladati svet, so prišle iz Evrope, ki mora pregledati svojo zgodovino, vsaj tako kot cerkev. Cerkev se je opravičla za grehe, ki jih je storila v imenu misijonarstva, evropsko prosvetljenstvo pa se nikoli ni.

Kdo konkretno v Evropi bi moral narediti prvi korak naprej?

Francozi bi morali podreti Eifflov stolp. To je simbol napuha, samozavesti, to je babilonski stolp, ki so ga gradili za tisto industrijsko razstavo okrog 1890, ko se je verjelo, da bo tehnika in tehnologija rešila svet in so množice odhajale v Afriko, za razliko od danes, ko tja ne gre nobeden več. Takrat so masovno odhajali, tudi drugam, na primer v Azijo, da bi tam razsvetlili temo v srcu teme. Prosvetljenstvo je pobilo več indigenih ljudi kot pa misijonarstvo. Prepričanje v superiornost razumov, ki je zgradil Eifflov stolp je poklalo toliko domačinov v tretjem svetu, kjer so potem nastale frankofonske kolonije. Francija danes počne največje grdobije v Afriki. Ne samo, da so preko lokalnih rabljev pozivali h pokolu Tutsijev v Ruandi, da bi ohranili svojo frankofonijo v vzhodni Afriki. Zdaj sem v Čadu videl, da preprečijo vsako iniciativo, ki skuša pomagati domačinom. Kdorkoli hoče narediti plantažo, na kateri bi zaposlil ljudi, farmo, rudnik ali samo šolo, knjižnico, ne more mimo Francozov. Kontrolirajo vse in ljubosumno čuvajo svojo nekdanjo slavo, ki je že dolgo časa ni več. Raje vidijo, da ljudje crknejo, kot da bi se izobrazili, finančno in materialno opomogli in jim potem postali nevarni. Vse zato, da ščitijo par družin, ki se še zmeraj ukvarjajo s svojimi starimi posli, naj bo to z nafto, diamanti ali drugimi rudninami.

Nova velesila na svetovnem prizorišču pa je Kitajska, ki je že tako močna, da Francozi enostavno zginjajo čez dan nazaj v Pariz. Pred tremi leti v N’Džameni se resnično ne spomnim niti enega Kitajca. Danes pa vse kar nosi denar, prevzemajo Kitajci, na primer cyber kafeje, restavracije, hotele, kurbišča, alkohol v muslimanski deželi, tudi gradnje in infrastrukturo. Cesto, ki jo sedaj širijo proti Sudanu, tako da se pričakuje nov napad, 24 ur na dan gradijo kitajska podjetja. Z lučjo. To je v Afriki čisto nekaj novega. Da bi z lučjo ponoči gradili cesto, se še nikoli prej ni zgodilo.

O moriji v Sudanu oziroma Afriki govorimo že zelo dolgo. Kako, da se po tolikem času nihče ne zgane?

Zaradi tega, kar zdaj govorim. Ker je to naša sramota, mi tam izgubljamo pozicije, ker nas je sram. Vsak novinar, ki bi ga slučajno začela zanimati Afrika in bo naletel na tole, bo dvignil roke in rekel, kaj se bo on tukaj mešal. Vse je tako zavoženo, da ni rešitve. Vendar je ravno to kontinent, na katerega bi se morali najbolj skoncentrirati, saj je po plemenskih običajih revež sramota za vse nas. Prav tukaj pa se zdaj kotijo teroristi, tukaj se generira največje sovraštvo, največja nevarnost za Evropo. Jaz sem Evropejec.

Pa vendar govoriš in nas vabiš, naj gremo v Afriko, se z njimi pogovarjamo in postanemo prijatelji, po drugi strani pa svariš pred terorizmom, ki naj bi tam nastajal. To najbrž vzbuja še večji strah pri ljudeh.

Tega me je groza, to me zlomi. Ker nisem sposoben, nisem diplomat, nisem politik, človek, ki bi znal inspirirati. Jokam od bolečine in kričim od groze, ne znam pa popeljati. Zato so pa politiki. Ti bi morali poprijeti, jaz sem samo poročevalec, publicist, jaz sem rahala. To je v arabskem jeziku tisti ki gre, vidi in skuša povezovati. Zelo pomeben element v arabski kulturi. Arabski popotnik Ibn Batuta je bil tak, v Evropi pa Marco Polo. Oba sta šla na Kitajsko. Marco Polo je skušal prepričati papeža, naj pošlje krščanstvo na Kitajsko, saj Kublaj Kan razmišlja o religiji, ki bi lahko obvladovala tiste množice. Vendar je zato potreben sinkretizem. Da pa se zmešajo kulturni elementi, je treba Kristusa obleči v kitajske cunje. Takrat so rekli papeži, mi pa ne bomo našega Kristusa oblekli v arabske cunje. Zdaj to delajo. V Keniji, v južni Ameriki, Avstraliji med abrigini je Kristus ali črn, rdeč ali rumen. V to so jih prisilile razmere. Takrat pa so bili tako polni svoje moči kot danes politiki, ki se ne opravičijo in ne pogajajo. A je kaj čudnega, da se somalijski pirati vozijo pred AMERIŠKIMI njihovimi letalonosilkami? Zakaj? Ker imajo tako moč. Bolj ko se jih jeba, bolj jim kurac stoji.

Kako se ti znajdeš med tema dvema svetovoma?

Shizofreno. Na eno oko še zdaj vidim točno to, kar se zapustil pred štirinajstimi dnevi. Pesek, množice ljudi, ki sedijo po vaseh v senci zidov ali dreves. V glavnem so to možje, moški, fantje. Vidim enega agitatorja, ki iz bisage vleče bele popisane arabske papirje in očitno nagovarja te ljudi, kaj je treba narediti. Suša se bliža, a razumeš? Sahara ekspanzionira, vedno manj padavin je. Afričani verjamejo, da je manj padavin zaradi načina življenja, ki si ga privoščijo Evropejci zaradi Evropejcev. Evropejci kurijo fosilna goriva, proizvajajo ogljikov dioksid, zaradi klimatskih sprememb ni več dežja. Po njihovem so vsega krivi Evropejci Evropejci so vsega krivi, Evropejci so evil. Vso zgodovino prihaja evil v obliki Evropejcev, ki pa so zmeraj govorili, mi smo vam prišli pomagati so jim prišli pomagat. Zato pa zdaj pluvajo za mano, kamne mečejo, bojim se, da me bodo ugrabili. V južnem Darfurju so neznanci ugrabili dve Francozinji in zahtevali 200 milijonov dolarjev odkupnine. Niso je dobili in ju zato pred enim mesecem ubili. Dve mladi punci kot ti, obe sta bili humanitarki MSF (Zdravniki brez meja). To je ena slika, ki jo vidim. Množice ljudi v pesku, ki napreduje, in ta obup, kaj bo jutri.

Kje so sedaj nekateri drugi slovenski politiki, ki so nastopili v tvojem filmu oziroma so bili aktivni v času pogajanj vAbuji?

Trije smo šli na mirovna pogajanja v Abujo. Podbregar iz Sove je šel k Bashirju, Vajgl je šel na pogajanja med uporniki in sudansko vlado pod taktrirko ZDA v organizaciji Afriške Unije v Abujo na pogajanja med Afriško unijo pod taktirko Amerike, med uporniki in sudansko vlado, jaz pa k upornikom in njihovim družinam na bojišče bojne linije, k tistim, ki takrat niso bili zastopani na pogajanjih pa sem po izkušnjah v Nubskih gorah in drugod po Sudanu vedel, da jih ni dobro ignoritati. Vajgl je bil takrat Drnovškov svetovalec za zunanjo politiko, vendar nikoli ni videl nemočnih žrtev in drugih posledic vojne zato ni mogel in še danes kot vodja parlamentarnega odbora za zunanjo politiko zares prizadet in s srcem pri stvari.

Kakšno mesto ima sedaj Slovenija v Darfurju?

Ko se je Slovenija vmešala v Darfur, je postala znana. Takrat je kar naenkrat nastalo upanje, da so v tej bivši socialistični Evropi ljudje sposobni dovolj socialno misliti, saj so bili tako vzgojen, da jih multinacionalke niso nikoli toliko zmanipulirale, pokvarile. Imamo dobro bazo, bili smo vzgojeni v času Neuvrščenih, rasli smo v ideji bratstva in enotnosti, ne samo med narodi Jugoslavije, ampak s celim svetom. Ali veš, koliko smo mi takrat znali in vedeli o tretjem svetu? Tanjug je imel povsod svoje dopisnike, na naslovniciah Dela iz šestdesetih so bili Kongo, Vietnam, Burma, Peru ... Zdaj pa smo totalni lokalci. Težko jim dopovem, da mi nismo več internacionalisti, da se predvsem zgubljamo v monotoni lokalni politiki. Da je sedaj zelo težko navdušiti Slovence za svet, čeprav vse krize, ki nas mlatijo, prihajajo iz sveta, tako gospodarska kot ekološka in socialna. Mi bi se morali zanimati za svet.

Tri leta nazaj so se Slovenci mobilizirali ...

Za Darfur. To je dosegel predsednik Drnovšek, ker je bil umirjen človek, ne tako kot jaz, ki sem že napol histeričen. Ker je bil preudaren človek, nekako skupaj s Kučanom, oče naroda. Spravil nas je v Evropsko unijo in pomagal, da smo pršli v Nato pakt. Koliko ljudi danes še zanima Drnovšek? V treh letih sta etika in morala v tej deželi zelo padli. Ne smem kriviti ljudi, sem človekoljub. Odpuščam tudi džandžavidom, celo Arabcem v Sudanu in Kitajcem. Ne demoniziram jih, saj ne počnejo nič drugega, kar smo počeli mi prej. To je človeško. Kar mene rešuje, da ne sovražim ljudi, take kot jih zdaj doživljam okrog sebe, je, da hodim tudi k drugim plemenskim kulturam in tam vidim, da ni naravno, če želijo ljudje samo tekmovati, se boriti za dobiček in nadvlado drug drugega. V najbolj prvinskih kulturah, ki jih lahko srečaš na planetu Zemlja spoštujejo vrednote simbioze, ne samo med seboj, ampak tudi z rastlinami in živalimi. Zahod verjame v darvinističen zakon, vendar samo v enega. V drugega, ki pravi, da se vsake toliko časa šibki povežejo in nagonijo močnejše pa ne. Z darvinizmom opravičujemo prosvetljenstvo in razvoj tako fašizma kot komunizma.

Človeka se lahko učiš spoštovati, če greš k izvoru človečnosti, k tistim kulturam, ki so ohranile to, kar je ljudem pomagalo preživeti. Mi smo udje istega telesa. Leva roka je Afrika, desna je Evropa, skupaj lahko delamo več, kakor vsaka roka posebej. Treba je dati možnost vsem organom tega telesa, da delajo. To je tisto, kar narava želi od nas.