Ubij sužnja s sužnjem

(objavljeno 2. marca 2013, v Sobotni prilogi Dela)

Lakota je v Sudanu bele barve. Svetli, blešči, bode v oči podobno kot žarki ogenj med obločnim varjenjem. Lahko pripiraš veke, mižiš in gledaš proč. Lahko se tako pelješ mimo po stezi čez kredi podobno izsušeno blato skozi vasi iz suhe zlate slame pod gorami vijoličnega granita, kjer živi nubsko pleme Kowalib, ne da bi videl shujšanih črnih otrok, žena in mož, ki ti mahajo v pozdrav in vzklikajo “Tujec! Tujec! Dobrodošel!” Nič ne vzbuja tesnobe, strahu, sploh pa ne panike, da bo kdo vsak hip umrl zaradi onemoglosti. Nočne more so črne, mastne, težke – prizori na severovzhodni strani Nubskih gora pa prej spominjajo na sinje plaže koralnih otokov v Karibskem morju, koder prav tako živijo temnopolti ljudje in vsega prenajedeni turisti in Življenje poje “do not worry - be happy”.

Ampak po nekaj urah na motorju iz zadnjega večjega kraja Heiban, ne moreš več lagati ne njim, ne sebi - in se končno ustaviš.

Vsakič te v trenutku obkolijo. Z gestami kažejo na vbočene trebuhe in zobe, ki se vidijo skozi skoraj prosojne ustnice in te gledajo, gledajo, gledajo globoko iz očesnih duplin naravnost v tvoje osramočene oči.

“Nahni janin! Nahn janin!”ponavljajo drug za drugim in v isti glas in eno in isto:

“Lačni smo! Lačni smo! Mi smo lačni!”


Med zadnjim obiskom junija lani je bila ista pokrajina pod goro Kowalib zelena od ene strani neba do druge. Deževna doba se je dobro začela, dežja je bilo dovolj. Domačini na severni frontni črti med novo državo Južni Sudan in tem, kar je ostalo od starega Sudana, so prvič od začetka nove vojne julija 2011 pričakovali dobro žetev. Kljub vsesplošnemu pomanjkanju in množični lakoti je bilo v zraku moč čutiti neko upanje. V bran pred vsakodnevnim bombardiranjem ruskih Antonovov so se - podobno kot v prejšnji vojni (1983 - 2005) - vsakič ko nebo namesto z obljubo nebes grozi s peklom, navadili s polj hitro umikati v votline med orjaškimi granitnimi skladi. Po vaseh pa v lisičjim brlogom podobne jame. Niso plesali in peli in se zahvaljevali za dež in prosili še na tradicionalen način kot v sedemdesetih letih, ko sem jih prvič obiskal, ker so jim med tem islamski in krščanski agitatorji in misijonarji dodobra odvzeli občutek povezanosti z naravo in zavedanje, da s svojimi obredi lahko potentno vplivajo na naravno okolje. Zdaj verjamejo, da morajo imeti bilke mir, da lahko rastejo. Ampak trpežni, težkega dela vajeni, ponosni ljudje so nam tujcem še naprej zaupali in spraševali za nasvet, kaj jim je storiti.

Naj gremo ali naj ostanemo? Boste aktivisti prepričali vaše politike, da bodo z Omarjem Bashirjem izpogajali koridorje za dobavo humanitarne pomoči? Boste dosegli “no fly zone”? Nam boste dobavili “stingerje”, s katerimi bomo sami naredili “no fly zone”? Ne? O.K.! Tudi če ne, moramo zdržati le še en mesec, dva meseca, potem bomo želi, kar smo sejali. In sejali smo dobro. Jedli bomo!”

Potem v najbolj kritičnem času za rast sredi avgusta na vzhodni strani gora Kowalib nenadoma ni bilo več dežja in endemične - na sahelske pogoje sicer odlično prilagojene - že več kot meter visoke bilke sirka so se posušile.

Klimatske spremembe, ki jih povzroča udobno življenje v industrializiranem svetu na severu planeta, ne prizadevajo samo Darfurja, ampak zdaj že tudi Nubske gore nižje proti jugu in praktično ves sahelski pas med Saharo in tropsko Afriko od Mavretanije do Etiopije. Petdeset milijonov ljudi ne more več preživeti od dela svojih rok. Redki, ki še zaidemo v te kraje vedno večjega obupa in jeze že desetletja poročamo o stiskah nomadskih pastirjev po savanah in kmetov po gorah. Pišemo o razpadanju socialnega tkiva in o vojnah za vodo med plemeni, ki jih tuje korporacije v sodelovanju s skorumpiranimi lokalnimi politiki spretno izkoriščajo za svoje vojne, za nadzor naravnih virov na hrbtih najcenejših domačih vojakov. Fantje in možje, ki jih vojni dobičkarji opremljajo s starimi jugoslovanskimi kalašnikovkami v zameno za eno kravo, umirajo prepričani, da se borijo za pravico do vode za svoje družine. Tam kjer se tepeta dva, tretji dobiček ima: “Divide et empera” in “Ubij sužnja s sužnjem” so najbolj učinkovite strategije.

Ampak stara čipkasta Evropa z aberniki krivde iz kolonialnih časov ni pripravljena prihiteti na pomoč s kaj več kot z nekaj posli svoje humanitarne industrije.

Pot v obljubljene severne dežele onkraj Sredozemskega morja se je klimatskim beguncem še bolj zaprla, ko je leta 2009 Gaddafi z Berlusconijem sklenil dogovor, da bo za nekaj milijonov evrov prebežnike zapiral v posebna taborišča v Sahari in tako preprečil, da bi se urejena evropska mesta spremenila v zasmetena in črna. Ljudstva, ki so vsepovsod po Sahelu izgubila vsako vero v belega človeka, se v paniki obračajo drug proti drugemu in klonejo terorističnim agitatorjem. Cel Sahel podlega vojnam, ki so jih pred vdorom modernega orožja starešine znali omejevati preden so se razširile na tradicionalni način z odškodninami v obliki krvnega davka. Če so prej točno vedeli, kdo je koga zaklal s sulico, zdaj ko leti iz cevi po 16 krogel na sekundo, nihče več ne ve, kdo je koga zadel in kdo mora s par kamelami in kozami povrniti škodo oškodovanemu sosednjemu klanu.

Najhuje pa je v Sudanu, kjer afriške domorodce, ki so po odcepitvi Južnega Sudana julija 2011 ostali v provincah Darfur, Abyei, Nubskih gorah in Modrem Nilu - severno od meje, ki so si jo pred odhodom leta 1956 v svojih glavah zamislili kolonialni Britanci - že 23 let iztreblja vojaška hunta s predsednikom Omarjem Hassanom Al-Bashirjem na čelu. To je ta isti Bashir za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu že leta 2009 izdalo tiralico z obtožnico, da je kriv štirih najhujših zločinov proti človeštvu vključno z genocidom. Bashir se še naprej mirno sprehaja po Afriki in od Irana do Kitajske. Tudi doma se ga Arabska pomlad - navkljub večkratnim protestom študentov v boju proti najbolj okrutni Varnostni službi in vse nivoje družbe prežemajoči vsesplošni korupciji - ni kaj dosti dotaknila. Brez vojne je dovolil odcepitev Južnega Sudana, kjer zdaj gospodarski lobiji iz ZDA in Evrope pa tudi že mrhovinarji iz Azije na veliko razprodajajo koncesije za izkoriščanje najboljše zemlje. In še naprej ostaja pri koritu.

Odcepitev in neodvisnost Južnega Sudana 9. julija 2011 - ki so jo tako vehementno na svečani tribuni pozdravljali tujci iz celega sveta z napovedmi, da bodo gospodarski interesi prevladali nad lokalnimi plemenskimi strastmi - ni rešila ničesar zato, ker "Comprehensive Peace Agreement", ki so ga podpisali v Tanzaniji brez zastopnikov iz Modrega Nila, Nubskih gora in Darfurja, ni mogel prinesti nič nikomur v Sudanu, ker v resnici ni bil vseobsegajoči, ampak je služil zgolj tujcem, ki dogodke vodijo, ne s tribune, ampak nekje od daleč s pomočjo svojih “Economic Hitman-ov”.

Neuke, najbolj neizobražene, brez vsake infrastrukture, le na stalno vojno vajene Afričane in Arabce pač ni bil noben izziv nategniti. Tako na severu Sudana kot na jugu Sudana pravijo, da sicer tako neumni že niso bili; da so tako Bashirjevi kot Garangovi v SPLA držali figo v žepu. Bolje nekaj kot nič. Po 21 letih za obe strani izčrpavajoči vojni, v kateri zaradi ravnovesja sil itak nihče ni mogel zmagati. Dobički od nafte so šli na pol, ampak jih bomo po vmesnem obdobju 6 let do referenduma že dobili nazaj. Ne bomo dobili celega Sudana, kot je bila Garangova vizija, ampak počakajte malo SPLA v Nubskih gorah in Modrem Nilu in Abyei. Napadajte po malo, kolikor zmorete, kmalu bomo prišli pomagati z ogromno vojsko in zavzeli Kartum.

To se ni moglo zgoditi, ker je bil John Garang leta 2005, komaj tri tedne potem, ko je po mirovnem sporazumu (Comprehensive Peace Agreement) postal podpredsednik Sudana, ubit v letalski nesreči med vračanjem iz Kampale.

Večina sogovornikov v afriškem delu Sudana verjame, da ga je ubila CIA.

Igre je bilo konec.


Bashir je že pred referendumom o odcepitvi Južnega Sudana januarja 2011 izjavil, da v primeru razglasitve neodvisnosti Južnega Sudana Afričani, ki bodo ostali znotraj Sudana ne bodo deležni nobene milosti več. Ostanki afriških ljudstev bodo na silo arabizirani, uveljavljeno bo šeriatsko pravo, uporniki v vrstah SPLA North pa bodo razoroženi ali pregnani v Južni Sudan. Te uporniki so se borili - z ramo ob rami z afriškimi ljudstvi na jugu Sudana v isti SPLA - proti bivšim lovcem na sužnje s severa v najdaljši in najbolj kruti afriški vojni (1983 – 2005), ki je vzela več kot 2 milijona življenj in prepodila z domov več kot pet milijonov ljudi.

Nihče od mednarodnih mirovnih botrov ni dvignil glasu, čeprav je vsak lahko razumel, da Bashirjeve besede pomenijo vojno napoved.

Za osnovne pravice afriških domorodcev se tuji mirovni brokerji niso zavzeli niti, ko je sudanska vojska maja 2011 izgnala Dinke Ngok iz Abyei, niti ko je 5. junija istega leta začela z vojaškimi operacijami v Nubskih gorah, niti nato 1. septembra, ko so udarili tudi po Modrem Nilu. Sile OZN, ki podobno kot v Darfurju niso imele mandata Varnostnega sveta za zaščito lokalnega prebivalstva, ampak samo opazovalno funkcijo - pa še te niso opravljale - so se umaknile iz Nubskih gora tri tedne potem, ko se je začela vojna z izgovorom, da jim je potekla pogodba. Do danes jih še ni nazaj. V južnem Modrem Nilu, koder potekajo te dni srditi spopadi med vladnimi silami in SPLA North pod vodstvom Malika Agarja, jih nikoli ni bilo. Žrtve mednarodne politike so na zahtevo Omarja Bashirja zapustile tudi vse agencije OZN, vključno z Unicefom, ki ima v statutu zapisano skrb za najbolj ogrožene otroke. Bashirja so ubogale tudi vse nevladne humanitarne organizacije. Prav tako pa praktično tudi vsi glavni "main stream" mediji.

Nubske gore in provinca Modri Nil so skoraj popolnoma izginili iz nagovorov oblikovalcev javnega mnenja na Zahodu. Letos so se za pozornost do največje sramote mednarodne politike in največje svetovne zarote proti domorodnim ljudem na planetu nehali prizadevati celo Julie Flint v Guardianu in Nicholas Kristof v New York Timesu. Prva baje zato, ker se je vodja borcev SPLA Abdel-Aziz al-Hilu povezal s podobnimi gibanji za osvoboditev v Darfurju in Modrem Nilu rekoč, da njihov primer ni enako čist. In drugi zato, ker so mu uredniki očitali, da je bilo Nubam posvečeno že dovolj prostora in da za bralce poročanje o genocidu ni več zanimivo. Učinek “ilegalnega” obiska filmske zvezde Georga Clooneya na mednarodno javnost marca lani pa je itak popustil še pred naslednjim filmom, v katerem je igral …


Za begunce - na katere je z vso silo takoj po razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana pritisnila sudanska vojaška hunta z bombardiranjem iz zraka, hkratnimi napadi z najtežjim orožjem po zemlji in s konjenicami, rekrutiranimi iz podobno marginaliziranih arabskih nomadskih plemen - so nekatere humanitarne organizacije, ki so prej delovale v Modrem Nilu in Nubskih gorah (Samarithan Purse, MSF...) začele na hitro organizirati taborišča. Za begunce iz Modrega Nila v Jelam in Doro v provinci Upper Nile v Južnem Sudanu in za begunce iz Nubskih gora v kraju Yida v provinci Unity, prav tako v Južnem Sudanu. Torej v obeh primerih nekaj deset kilometrov čez mejo, v novo nastali afriški državi. Agencije OZN so se jim pridružile kasneje. Pa še to z zahtevo in pod pogojem, da se begunci preselijo dalj od meje, globlje na jug, ker po pravilih OZN družine beguncev menda ne smejo ostati povezane s svojimi borci v SPLA North, ki se medtem borijo naprej v tem, kar je ostalo od starega Sudana. In zdaj združeni in okrepljeni v skupni SRF (Sudan Revolutionary Front pomenijo vse večjo grožnjo režimu v Kartumu.

Ne samo OZN in nevladne organizacije ter vplivni poročevalci, tudi večina aktivistov za osnovne človekove pravice sodi, da je za domačine v Nubskih gorah in Modrem Nilu v sedanji stiski edina rešitev v umiku iz obleganih provinc v begunska taborišča.

Ampak prav to pa zdaj Nube naenkrat nočejo.


Najbolj novo letos je dejstvo, da so se Nube množično ozavedli, da jim je taborišče Yida bolj nevarno kot ruski Antonovi in kitajski Migi in arabske konjenice skupaj. Trdega dela navajeni, do sedaj samostojni, neodvisni domorodni ljudje sumijo, da se bodo njihovi otroci v nižinah, na robu največjih močvirij na Zemlji pomehkužili in skorumpirali. Tujci jim bodo slej ali prej organizirali tudi šole s praktično isto ideologijo kot v kolonialnih časih (do sedaj jih še niso, ker pripravljajo selitev globlje v Sudan, s čimer bodo Nube še dalj od domov, ki jih hočejo braniti za vsako ceno) v katerih jih bodo navlekli na tuje vrednote. Izgubili bodo nove generacije podobno kot so jih izgubili v prejšnji vojni - tiste, ki so se vdali v verigo več kot petdeset taborišč "Dar es Salam", mesta miru, kot so jim rekli Arabci. V njih naj bi se divjaki z gora pomirili in sprejeli arabsko civilizacijo in islam kot edino pravo vero. Leta 1998 se mi je na kolesu uspelo vtihotapiti v taka taborišča v Talodiju, Turojiju, Buhramu in Rekhi in se prepričati, da je vse res, kar je poročal Alex de Waal (ki je prvi organiziral domačine za sistematično zbiranje kršitev človekovih pravic in prostovoljcem že leta 1996 razdelil prve kamere) v knjigi "Facing Genocide: The Nuba of Sudan". Pomoč, ki so jo v ta taborišča pošiljale agencije OZN so bile vaba in past, v katero so se lovile družine po gorah, ki so jih istočasno podobno kot zdaj napadali iz zraka in po zemlji. Nikjer upanje na preživetje ni bilo videti večje kot v taboriščih. Ampak iz dečkov, ki so jih starši zaupali v ta zavetišča, so šole in pitalnice proizvajale janičarje - ki so jih arabski oficirji potem pošiljali na lov, na svoje brate v gorah, ki se še niso dali pacificirati - in deklice v prostitutke in priležnice za rojevanje arabskih otrok. S tem trikom so si Arabci pomagali spreminjati demografsko strukturo v gorah in to celo pod zaščitnim znakom Unicefa, ki je takrat v ta taborišča dobavljal hrano in podpiral šole, za to pa pobiral prispevke, tudi v Sloveniji! Ko je takratni komandant SPLA, legendarni vodja nubskih upornikov Yousif Kuwa, v našem dokumentarnem filmu „Nuba, čisti ljudje” Unicef in druge agencije OZN obtožil sodelovanja v genocidu (zato, ker se niso potrudili početi isto kot na vladni tudi na uporni strani) so se v Unicefu v New Yorku izgovarjali, da kot organ OZN smejo sodelovati samo z vladami organizacijami, pa naj bodo le te še tako teroristične. Trdili so, da jih oblast v Kartumu ne pusti na drugo stran in da je tam za njihove delavce preprosto prenevarno.

********************************************************************


Za vse, kar se dogaja, ne more biti krivo samo to, da birokrati ne poznajo zadnjih spoznanj antropologije.

Nubam so gore nekaj kot naravne trdnjave, v katere so se stoletja umikali pred Arabci, Turki in Britanci ter drugimi lovci na sužnje. V gorah se od daleč da opaziti prihajajočega sovražnika in zakuriti ognje, kot smo počeli v svarilo pred turškimi vpadi nekoč tudi Slovenci. Varneje je, hladneje je in bolj zdravo, manj je belih mravelj, termitov, ki požrejo vse kar naredi človek. V gorah počivajo kosti prednikov in se ohranjajo čarobne legende vezane na naravne značilnosti, ki staroselskim ljudem omogočajo identiteto in prenašajo etiko in moralo, podobno kot mestnim ljudem Sveto pismo, Koran in humanistična literatura. Taborišče Yida, v katero jih silijo, jim pomeni past, ki bo z lažnim udobjem skorumpirala najbolj čiste ljudi podobno kot je udobje skvarilo in sprostituiralo vse nas druge, kjerkoli nas je že doseglo. To, kar Arabcem v Sudanu ni uspelo na noben način in z nobenim nasiljem, utegne zdaj uspeti Američanom, Evropejcem in vsem drugim, ki se skrivajo za humanitarnimi organizacijami in na skrivaj sodelujejo s kriminalno združbo v Sudanu (kot verjamejo Nube) zato, da bi bili tudi sami deležni nekaj od njihove nesreče in velikega plena od nafte in vode ter odlične zemlje.

Nube so dokončno nehali verjeti v nas bele tujce sredi zadnje deževne dobe konec avgusta, še predno so dozoreli divji plodovi, ki pomagajo preživeti pred žetvijo prosa. World Food Program se ni odločil metati pomoč iz letal naravnost v gore, kar so prosili in kjer so čakali, ampak v bližino taborišča Yida v Južni Sudan.

Nihče še ni registriral, koliko sestradanih je omagalo med pešačenjem tiste dni in tedne z gora - čez razmočeno mastno črno puhlico, v kateri med deževno dobo obtiči vsako vozilo in se noge pogrezajo do kolen in dalj - v sto in dvesto in tristo kilometrov oddaljena največja močvirja na Zemlji (v Južnem Sudanu) po vrečo koruze iz Ugande. V Nubskih gorah ni birokratov, ki bi šteli in preštevali in zapisovali – vestni pisarniški ljudje sedijo v uradih velikih mest, večina sploh ne pozna okolja v katerem živijo ljudje o katerih usodah odločajo.

Leta 1998 je OLS (Operation Lifeline Sudan) vrgel iz letal - ne da bi pristal in karkoli tvegal – proso lačnim na jugu Sudana v vrednosti dveh milijard dolarjev. To akcijo so imenovali za največjo humanitarno akcijo v zgodovini človeštva. Lani avgusta pa so se opravičevali, da kaj takega niti približno ni več mogoče, z argumentom, da Kitajci in Rusi v Varnostnem svetu ne dovolijo.

Od lani se Nube tudi zavedajo, da v vsem obdobju, ko so uživali premirje, ki ga je Abdel-Aziz al-Hilu podpisal leta 2002 na nekem gradu v Švici (The Nuba Mountains Agreement) pod taktirko “prijateljev Nub iz ZDA in Evrope”; v devetih letih, do izbruha nove vojne leta 2011, v katerih je mir nadzoroval JMC (Joint Military Commission) – hibrid opazovalcev, sestavljen iz predstavnikov SPLA, sudanske vlade in zahodnih držav (ZDA, Kanade, Avstralije, Nove Zelandije in EU) - od vseh triindvajsetih zahodnih humanitarnih organizacij, ki jim je bilo v tem obdobju dovoljeno “prihiteti” na pomoč, v resnici niso nič kaj dosti pridobili. Le nekaterim njihovim, ki so jih zaposlili JMC in organizacije so zrasli trebuhi. Po številu “šlauhov” okoli vampov smo v tistih letih lahko presojali, kako blizu ali daleč hodimo od pristajalne piste v Kaudi, koder so se vsi nagnetli. V gorah so ostali ljudje enako prepuščeni sami sebi.

Še danes je tako. Da ti to postane jasno moraš seveda na motor ali peš z domačini, proč od tistih nekaj belih toyot z dolgimi radijskimi antenami, ki zdaj rjavijo ob edini cesti, ki jim jo je v obljubo, če bodo zapustili gore in se naselili v ravninah, zgradil National Congress Party pod predsedstvom Omarja al-Bashirja.

********************************************************************


Lakota v Sudanu nima vonja. Vonj je značilen za prenajedene kraje. Več kot ljudje in živali jemo, več tudi iztrebljamo. V Nubskih gorah močno sonce takoj dezinficira redke človeške in živalske iztrebke, zato ljudje kljub temu, da je voda v sušni dobi skoraj povsod redka (ročne črpalke, ki so jih ponekod v nižinah postavile tuje organizacije so največkrat pokvarjene; do rezervnih delov ne morejo), ne zaudarjajo, niti niso videti umazani. Hvala bogu, vsaj ni kolere in drugih epidemij nalezljivih bolezni.

Kar res zaudarja je sramota. Sramota, da v množičnih lakotah najprej umirajo otroci. Zaradi podhranjenosti in ker se ne znajo premagati mimogrede pogoltnejo kaj, zaradi česar dobijo drisko. Pade jim odpornost, kar naenkrat jim omahne glavica in ni jih več.

Če si samo enkrat zraven, ko zajokajo mamice, te nihče več ne more prepričati, da so si ti ljudje sami krivi. Če si večkrat čutiš neskončno potrebo, da bi vsakemu ignorantu, ki pri priči ne odreagira na tvoja poročila, vrgel v obraz, da je vojni dobičkar.

Množična lakota je najmočnejše orožje s katerim sudanska diktatura ob potuhnjeni podpori celega sveta preganja staroselce z gora.

Edina razumna razlaga, kako se vse to lahko dogaja, je najbrž tista ista iz 16. stoletja, ki skuša pojasniti, zakaj se izobraženi in omikani Zemljani niso odzvali na obupana poročila španskega patra Bartolomea de las Casasa, o načrtnem iztrebljanju Majev na polotoku Yukatan. Španci naj si ne bi bili na jasnem, ali so “novo odkriti” ljudje živali ali ljudje? V Svetem pismu Maji niso omenjeni v nobeni geneologiji, torej …

“Saj so samo divjaki, ki nekaj streljajo z gora. Gorile, ki včasih znajo nekaj arabsko. Zaradi teh divjakov v Sudanu ni avtocest, supermarketov, železnic ... Udobno živite samo tam, kjer ste jih že zdavnaj pobili”, mi je leta 1998 v enem od takratnih taborišč "Dar es Salam" v hrvaščini razlagal sudanski oficir, ki je končal vojaško akademijo v Splitu in se med drugim navadil tudi na Ožujsko pivo in čevapčiče...

Na tradicionalnih tržnicah pod fantastičnimi kruhovci je moč za scefrane sudanske funte kupiti samo prgišče zdrobljene kamene soli, pest čilijev, v kepe s pomočjo medu sprijeti lokalni tobak ter plastične vrečke z listjem čaja in zrna kave. Le na redkih trgih je mogoče priti tudi do rjavega sladkorja - po pet dolarjev za četrt kile - in do pollitrske plastenke Coca Cole z bencinom po 4 dolarje. Blokada na cestah s severa je absolutna. Nubam je na vsak način treba preprečiti dostop do vsake energije. Če tihotapce iz arabskega plemena Baggara (s katerimi borci za svobodo včasih sodelujejo, včasih pa se napadajo) ujamejo, jih baje čaka smrtna kazen. Elektriko za napajanje baterij svojih kamer sem našel (z eno izjemo, ki je ne smem izdati) samo na akumulatorjih, v štabih koder napajajo svoje satelitske telefone glavni komandanti SPLA.

Zdravnik je v gorah samo eden. Dr. Tom iz Amerike, navdušenec, ki ga imajo Nube popolnoma za svojega. V skromni katoliški bolnici mu pomagajo tudi usmiljene sestre iz Mehike, ampak to leto so vse "na dopustu". Med gorami se na najtežje pristopnem kraju že od leta 1998 skrivajo tudi bolničarji iz German Emergency Doctors. Do njih je z vseh koncev težko priti, v primeru invazije sudanske vojske so si tako pridobili nekaj časa za beg na varno, višje v gore. Vsakič srečam drugo ekipo; zame so najboljši zgled evropskega človekoljubja, ki ga povezujem z izkušnjami z nasiljem v svetovnih vojnah. Potem so še eni zdravniki, za katere pa sem moral dati obljubo, da jih nikoli nikjer ne bom omenil…

SPLA vojska je vsepovsod in popolnoma nadzira osvobojeno področje veliko za tri, štiri Slovenije. Zato je potovati po gorah in savanah pod zaščito komandanta SPLA v Nubskih gorah in vrhovnega komandanta SRF Abdel-Aziza tudi z motorjem bolj varno kot kjerkoli po svetu. Paziti se moraš le, da ne zaideš preblizu tistih šestih garnizonov z vladno vojsko, iz katerih s topovi raketirajo tudi 60 km daleč. Zato je treba stalno spraševati domačine, kje si. Na ta način piješ in spiš in ješ, če kdo ti. Če kdo ne gre lačen spati, ti ne greš, popotnik, rahala. Rahala je božji poslanec, ki prinaša novice iz sveta tja, kjer ni interneta. Nenavadno je, da se odprtost, olikanost in gostoljubnost lahko meri z oddaljenostjo od vsega, kar imamo za znak civilizacije. Podobno pa tudi pripravljenost domačinov, da te zaščitijo pred skupnim sovražnikom. Nikjer ni večjega tovarištva kot streljaj daleč od vladnih plačancev, ki zaradi srditega odpora borcev SPLA v resnici niti zdaj, v sušni dobi - ko je prednost na njihovi strani, saj lahko v primerjavi z deževno dobo uporabljajo najtežjo vojaško mehanizacijo, oklepnike in tanke - ne upajo izza minskih polj s katerimi so se obdali. Bashir uživa premoč le še na nebu, zato moraš budno spremljati predvsem dogajanja nad seboj. Vsake toliko se je pametno ustaviti in prisluhniti, kje doni ta dan kakšen od vladnih Antonovov. Srebrne barve letijo zelo visoko, tako visoko, da so komaj vidni in jih zaznaš z zamudo in šele takrat, ko so že točno nad tabo. Da je res zadnji čas, da ležeš, razumeš po značilnem "ššššš" švistu. Takrat imaš res samo še sekundo ali manj časa, da zaležeš. Kako je potem sem izkusil v napadu na dvorišče NRRDO (Nuba Relief, Rehabilitation and Development Organization), edine avtohtone organizacije, ki s sredstvi, ki jih dobiva predvsem od diaspore skuša pomagati domačinom. Junija 2011 je bomba, ki je padla v neposredni bližini obesila meso noseče žene na trnje akacije. Pred dvema mesecema je zažgala kočo v kateri običajno spim med bivanjem v Kaudi in v njej trdi disk s posnetki naši prostovoljcev. Vseeno je statistična možnost, da kosi železa iz kasetnih bomb zadenejo prav tebe, tujca, zelo majhna, saj si napram domačinom v očitni veliki manjšini. Pa tudi te razsekava predvsem takrat, kadar brezglavo bežijo. Tudi v bombardiranjih so največje žrtve otroci in žene. Bolj kot so nedolžni, manj kot so preračunljivi, težje jim je predvideti kam bo treščilo. Zato se ob prvem znaku hudiča na nebu panično umikajo v votline in luknje v tleh. In vsakič ostajajo tam do večera, to pa je tudi vzrok, zakaj so zanemarili polja. To je to, na kar računa vojaška hunta.

Vojsko iščem ves čas zato, ker fantje v uniformah z oguljenimi kalašnikovkami in starejši možje v capah in starimi kolonialnimi ali doma narejenimi flintami jedo, ne samo ocvrte stenice iz votlin, ampak meso, ki si ga vajen. Enkrat na dan, ponavadi okoli 10-ih zjutraj, ko je v Sudanu čas za 'breakfast' kot rečejo. Koze, krave, kamele. Odlično meso, nezastrupljeno s kakršnimi koli konzervansi, tako naravno in močno, da še cel dan do večera strastno sesaš ostanke okusa iz zob. Ampak dejstvo, da živali hitro izginjajo prav tako ne pomeni nič dobrega.

Najbolj pa skrbi, da nikjer, ne pri nobenih civilistih, ne v vojski, ni več moč kupiti sirka. Ta tradicionalna vrsta prosa pomeni domačinom strateško hrano. Ne more se kupiti - lahko se le podari. S tem se podari življenje tako kot v prejšnji vojni, ko smo s takratnim direktorjem ljubljanskega škofijskega Karitasa Stanetom Kerinom in italijanskim misijonarjem Kizitom Sesano dvakrat (2000 in 2003) z najetim letalom pripeljali sol, proso in zvezke naravnost najbolj ogroženim. Isti nevarnosti kot vlada sedaj navkljub. Poleg nas so v tistih letih pristajali v gorah tudi britanski Christian Aid in holandski Novib in lokalni NRRDO. Verjamem, da bi tudi v tej vojni, če Rusi z Antonovi in Kitajci z migi ne bi Bashirju pomagali do tokrat še večje moči na nebu.

Zadnji teden sem, tako kot pred trinajstimi leti, videl na stotine mam z otroci v culah na hrbtu in nosečih deklet (da so praktično vse ženske noseče je tudi poseben znak, da se ta ud človeškega telesa tod pripravlja na dolgo vojno), tavati iz kraja v kraj, z vdrtimi praznimi konzervami v raskavih rokah na katerih piše US AID. Škatle so od lani, letos tudi US AID ni pripravljen plačati kenijske in ugandske šoferje, da bi tako kot lani na skrivaj spravljali vsaj simbolične količine koruze z odsluženimi tovornjaki v gore. In to je najslabši znak od vseh. To pomeni, da se Nubam ne splača več pomagati. Da so torej resnično odpisani. Da je Kitajska že premočna. Da se ne splača več investirati v Sudan. Da na Zahodu vsak skrbi le še zase. Da na Zahodu podgane že bežijo z ladje ...

********************************************************************

Masovna lakota najbolj ogroža sto kilometrov pod gorami med Hajar Bako, Jumizai, Ardekananom, Nyakomo, Nyukurjem, Tujurjem in naprej vse do zadnjega kraja Tujur na severni fronti.

“Bog je z nami” so mi zatrjevali drug za drugim na koreninah dreves brez listja sedeči ljudje, koder so bile nekoč lokalne tržnice. “Nimamo nič za ponuditi razen boga!”

Sami si ne upajo pomagati, ker je dobra črna puhlica naprej proti severu namenjena mehaniziranim plantažam bombaža. Novembra odprave, ki si je drznila po plodove palm proti Kortali, ni bilo več nazaj. Sudanske milice, rekrutirane iz arabskega plemena nomadskih pastirjev Baggara - s katerimi so nekoč zamenjavali proso za meso in so tudi sami podobno marginalizirani, a skušajo preživeti tako, da se udinjajo vladi - so jim s skrhanimi noži porezale grla.

Ko so borci SPLA lani marca v Abasyji blizu Kortale zajeli 23 kitajskih strokovnjakov, ki so pripravljali teren za mehanizirano plantažo bombaža, se je za njihovo izpustitev zavzel cel svet. Na izročitev v največji kraj pod nadzorom SPLA v Kaudo je priletel sam kitajski ambasador iz Kartuma, skupaj s predstavniki vseh glavnih svetovnih medijev. Novica, da so “uporniki brez razloga” z ujetniki ravnali zelo olikano in prav nič divjaško, je isti dan obkrožila svet. Kljub temu so gore že naslednji dan spet izginile iz zavesti človeštva.

********************************************************************


Naši lokalni fotografi, prostovoljci, ki jim od januarja 2011 razdeljujemo kamere, zbirajo in pošiljajo najbolj grozne posnetke. Na razsekane in zažgane otroke in matere se z neko zdravo mero arogance da navaditi. Še naprej pa najbolj razjezijo sami sebi prepuščeni otroci. Na ravnini med votlinami v Tungole sem naletel na množico - vsaj sedem tisoč razcapanih otrok.

Vsako jutro okoli sedmih pridejo v vrstah brez zvezkov, svinčnikov, radirk in šilčkov. Sedejo na kamne pod drevesi, ki pomenijo razrede osnovne šole in čakajo učitelje. Enajst učiteljev za sedem tisoč učencev. Enajst učiteljev prostovoljcev: Niti eden ni zaključil osnovne šole. Le dva znata nekoliko angleško. Na črne, od koz objedene table nekateri, ki premorejo košček krede, vestno narišejo datum. Nato pojejo krščanske pesmi iz Ugande in Kenije. Do odmora brez malice jih dvakrat, trikrat splaši v votline med granitnimi balvani poleg tisto zamolklo brnenje na nebu. Nato se vrnejo v učilnice, nekateri veselo, drugi molče, nekako ponosno in dostojanstveno.

Da bi jih razvedril sem z enim od naših prostovoljcev “Oči in ušes boga”, na polomljen tovornjak nalimal petdeset risb njihovih vrstnikov z nekega drugega planeta, ki mi jih je prav za to priložnost zaupal s seboj Miha Lišanin. Ko so si ogledali prizore iz bogatih šol, tuje starše v razkošnih dnevnih sobah, nebotičnike, avtomobile, konje, pse in mačke, sem jim iztrgal liste iz deset zvezkov, narezal koščke svinčnikov, ker jih za vse ni bilo dovolj in tiste, ki so dobili oboje prosil naj narišejo, kar vidijo okoli sebe. Risbe skoraj vseh izražajo ene in iste podobe. Antonovi z dolgimi štrlečimi cevmi na krilih, ki predstavljajo bombe, goreče koče, ubite živali in ljudi. In čisto ob robu so narisali sebe. Tanke, suhe podobe z ravnimi črticami in pikicami tam, koder bi morali biti nasmehi in vesele oči.

Ko sem jih tik pred najhujšo vročino s kamero spremljal spet ponosno dostojanstveno vračati se nazaj k svojim staršem v votline pet, deset kilometrov daleč, mi niti sami, niti nihče od očetov in mam ni znal prav razložiti od česa preživijo. Lani so jim še nekoliko pomagali sorodniki, h katerim so se zatekli iz Delamija in Kortale. Letos so tudi ti zaradi suše ostali praznih kašč.

Prvi dež bo namočil žejno in lačno deželo, v najboljšem primeru maja. Prve za silo zrele plodove lahko pričakujemo avgusta. Do žetve prosa je še več kot pol leta. Ampak prej je treba saditi. Semen pa že dolgo ni več.

V taborišče Yida se do danes od več kot pol milijona Nub ni umaknilo več kot 65.000.

“Če ne dobimo hrane v dveh tednih … bomo na veliko umirali!“ je v četrtek, 14. februarja, v objektiv kamere tiho izjavil župan Mohamed Naroun v kraju Jemisai. “Dva tedna imate tujci še čas, spravite hrano sem… Ne v Yido, sem v gore! Rajši umremo tukaj, kot pa prepustimo svojo zemljo Arabcem!”

Isti dan ob 15:35 je Antonov v bombnem napadu na parkirišče v kraju Jao, ki si ga lasti tako Južni Sudan kot Sudan, ubil tri šoferje iz Kenije, ki so pripravljali tovornjake s humanitarno pomočjo za pot v gore, na našo stran. Antonov pred bombardiranjem ni zaokrožil in se vrnil kot običajno, ampak je napadel direktno. Kar pomeni, da je bil cilj izdan.

********************************************************************


Antonovi v Kartumu ne bombardirajo vojakov SPLA, ampak civiliste. Čeprav vsi točno vemo, kje so štabi in kje se zadržujejo glavni komandanti in kje se vežbajo novinci, bombe ne padajo po njih, ampak po otrocih, materah, dekletih in dečkih. Dan za dnem, vsak dan, tudi danes je. Tri bombe smo fasali do večera točno sredi tržnice v Buramu. K sreči je bila tokrat ubita samo ena krava.

Nube so korenine človeštva, ki jih cel svet skupaj ne more izruvati. Nekaj jih bo vedno preživelo v votlinah visoko v gorah, koder kamniti podzemni rezervoarji držijo vodo tudi v največji suši. Do žetve sirka med skalami bodo jedli pečene jamske stenice, kače in opice in se branili vsak posebej in vsi skupaj kot školjke v kamnu tudi če pridemo nanje z vakumskimi bombami.

Ne bo nam uspelo - le nesmiselno neskončno trpljenje bomo še naprej povzročali.

Nube so semena človeštva za nek post-kataklizmični čas.

Malo nas je, ki se tega zavedamo. Zato razvijamo sistem video nadzora z več vrst kamerami in satelitskimi povezavami na internet, kar utegne vsem vam omogočiti videti in slišati, to kar mi. Trenutno preizkušamo uporabnost “letečih kamer”. To so podobne kamere, ki jih imajo motoristi in padalci nameščene na čeladah, le da so naše montirane na modele helikopterjev in upravljane z daljinskim vodenjem prek računalnikov. To niso "droni", ki z medicinsko natančnostjo ubijajo po načrtih obveščevalnih služb. To so igrače za otroke, ki pa lahko snemajo kamor očitno ne bo nobenega diplomata, humanitarca, aktivista.

Prosim pomagajte. Sodelujte in donirajte za kamere na meji med Sudanoma prek naših strani www.HOPE.si in www.TomoKriznar.com

Tomo Križnar, 20. februar 2013, nekje v Nubskih gorah