Pismo predsedniku dr. Janezu Drnovšku

Bahiia, sreda, 15. 3. 06 ob 8.40 am

Spoštovani predsednik

Ponoči sem od treh prijateljev doma dobil sms, da pridete. Krasno! Takoj zjutraj je med mojimi nastala evforija. Premik na 29. 3. ni noben problem. Še bolj bomo pripravljeni. Begunci bodo vadili, da bodo čim bolj kratki. Kofi Anan je naletel na vladni strani na prazno taborišče, begunci so pobegnili v strahu, da jih bodo po odhodu zasliševali, kaj so mu povedali. Vsi za Powelom in drugimi so videli samo aranžirane predstave, ki naj bi prepričale, da sudanske vlada skrbi za begunce na svoji strani …

Evo dodatnih informacij, zbrane od zadnjega pisma predvčerajšnim:

V taborišču Kariari ali Ore Kashoni, kot mu tudi rečejo tukaj, petnajst kilometrov vzhodno iz Bahaii, na severni meji Čada s Sudanom, je 35.000 beguncev, v glavnem iz severozahodnega Darfurja, koder so džandžavidi in vladne sile popolnoma pregnale nomadsko ali naseljeno prebivalstvo iz vasi kot je Farawiya, Umiri Burdu, … iz katerih se je formiralo veliko vodij SLA, ki so poleg Furov kot je Abdel Wahid glavni v vseh frakcijah. V Farawyi sem bil prejšni teden s Suleimanom Jammousom in se prepričal, da je področje res opustošeno, srečali smo samo majhne skupine nomadov, ki se vračajo, ker je na sudanski strani ostalo več trave, a so v stalnem strahu, kdaj bo spet udarilo iz baze, ki so jo v Umiri Burdu (rojstni kraj Adama Shogarja, SLA koorinatorja, s katerim sem bil dva tedna v N'Djameni) naredili vladni ob spremstvu opazovalcev in vojakov AU (!!!!). V našem taborišču Kariari, ki od vseh na čadski strani leži najbliže sudanski meji in je hkrati najbolj izolirano, sem srečal farawiyjske učitelje, župana, lokalne zdravilce in nekaj tisoč otrok, žena in starcev. Ni ga junaka, ki ne bi bil ganjen, ko govorijo o mitraljiranju iz helikopterjev, o norcih na konjih in kamelah arabske kože iz vsega sahela tja do Mavretanije, o ignoranci čadskih oblasti in tudi skozi nos govorečih domačinov (Zaghaw iz francoske kolonije) … Sploh pa obiskovalca prizadane, ko ti povejo, da v šolah v taborišču otroci nimajo knjig. Si predstavljate, blizu deset tisoč otrok v sektorju A, B, C taborišča, koder so ločeno naseljeni Zaghawe iz različnih delov DarZaghawa, nimajo niti ene šolske knjige … Celo taborišče baje zmore tristo knjig, učiteljev je več kot tristo, torej ne pride ena knjiga niti na enega učitelja!

Zakaj tako, ne ve niti predstavnik Norweigen Church aid, tukaj v Bahaii, ki se specializirajo za knjižnice. Tovornjak s knjigami, ki so jih kupili v Khartoumu, je menda izginil med El Jeneno in mejo pred nekaj meseci. Zaspan čadski predstavnik organizacije, ki se baje umika iz kraja, sumi sudansko vlado, ki naj bi bili nevarni tudi najmlajšim. Ti, ki bi čas prisilnega izgnanstva lahko izkoristili, da bi se učili in se vrnili v svoje wadije okrepljeni tako kot gazele, za katere pravijo biologi je seljenje vzpodbuda za evolucijo.

Moja prva prošnja in predlog je torej: potegnite se, da bodo ti otroci dobili knjige.

Jokam se, ko vam to pišem. Od ganotja, da sem na tem mestu in da lahko tem živim učkam in obrazkom, ki tako naivno zaupajo tujcem, ki tokrat nismo Arabci, morda lahko pomagam prek vas. Doživite to izkušnjo. Vse bom storil, da se to uresniči. In tisoče ljudi tukaj tudi … Z učiteljskim zborom sem posnel intervjuje: stašno žal mi je, da je satelitska zveza prepočasna in vam in medijem ne morem poslati vsaj izsečke. To so naravno intelegentni ljudje, ki vam bodo razložili svoje poglede na interese Egipta, Libije, Eritreje, Čada v tej trdnjavi z vodo in dobro zemljo in surovinami in sploh vso sahelsko politiko. Inspiriralo vas bo, sem prepričan, pognalo še bolj … priti sem in se srečati z resničnimi srci, dušami in pametmi, telesi, je jasno veliko bolj stimulirajoče kot brati številke in imena v časopisnih poročilih.

Poleg učiteljev vas čakajo župani, lokalni zdravilci, vrači, trgovci (Zaghawe so najbolj radovedni ljudje v Sudanu, ni res, da so vsi nomadi zabiti, omejeni, zagledani samo v matrico svojih tradicionalnih sezonskih gibanj: če je verjeti izjavam njih intelektualcev, so vladni v Khartoumu začeli s politiko iztrebljanja v sedemdesetih letih zato, ker so se čutili ogrožene, saj je bilo na univerzi v Khartoumu največ študentov in kandidatov za doktorate proporcionalno prav iz tega plemena na sicer najbolj zanemarjenem zahodu največje afriške dežele. Ti so bili tisti, ki so objavili Črno knjigo o vladavini treh plemen ob severnem Nilu, ki naj bi hegemonistoično vodili Sudan že od odhoda Angležev (glej moj prispevek v zadnjem Le Mond diplomatique). Danes jih je najti naplavljene z otroci in ženami vred na južnoitalijanskih otokih, potem ko odrivajo z majhnimi čolni iz Libije … kot je lani poročal Bob Geldorf.

Tent atendant taborišča Ezedin je postal moj vodič, prevajalec in prijatelj. Pri njem sem nastanjen. On mi govori tudi o napakah, ki jih počnejo UNHCR, ki imajo mandat marele čez vseh pet humanitarnih organizacij s sedežem v Bahaii, ki oskrbujejo begunce. O tem kasneje, če vas bo zanimalo, to ni treba, da je na prvem mestu. Povem naj samo, da se me je Angela po rodu iz Gabona, ki vodi UNHCR misijo v Bahaii, prvič ko sva se v soboto opoldne srečala, napodila izza ograj svojega dvorišča, trdeč, da so apolitična organizacija in da se s politiko UNHCR ne sme ukvarjati. Naredil pa nisem nič drugega kot prosil njene v pisarni, med tem ko sem čakal, da pride z meetinga, če lahko vklopijo moje prazne baterije za moje snemalne pripomočke v njihov sistem, ki ga napaja generator (v Bahaii je elektrika samo zvečer od 6 – 8 ure in zjutraj od 6 – 8 ure). Poklicala je lokalne žendarje, tiste, ki so me prevzeli od Minnavijcev, potem ko so me pripeljali z liberated area in ti so me potem še enkrat maltretirali vse popoldne. Dokler nismo postali prijatelji. Šef mi je naslednji dan v nedeljo prinesel čaj v manjše taborišče beguncev na robu Bahaii, kjer sem se naselil. Zaghawa je, tako kot večina čadskih vojakov, varnostnikov in žendarjev tukaj v vasi na meji. Spraševal me je o dr. Sharifu … ko sem rekel Norveška in je videl, da vem, da je profesor na eni tamkajšnih univerz in da vem, kaj dela za gibanje, me je zaščitil pred ostalimi povitimi, ki zato, ker jim ne vidiš obrazov (tod je večina po tuareški navadi zakritih lic) res vzbujajo podzavestni strah pred banditi.

Še zadnje novice: vsa preverjanja kažejo, da Minni Minnawi Arko res ne upa iz Libije sem na osvobojeno ozemlje. Ne vem še, koliko ima s tem opraviti Alexovo in Juliino delo v ZDA in drugod, a v Abudji se po zadnjih informacijah dejansko gradi Abdel Wahid, ki, čeprav je na slabem glasu, da bo izdal gibanje ob prvi priložnosti in se prodal za sedež v Khartoumu, vendarle sodeluje z bolj humanim delom SLA poveljnikov (Juma na primer – glej moje zadnje poročilo, ki sem ga poslal Valentini Flander in Ivu Vajglu) zbranimi in zbirajočimi se vse bolj okoli Suleimana Jammousa. Dr. Sharifa in delegacijo darfurskih intelektulacev, ki delujejo v Eritreji čakamo, da priletijo iz N'Djamene vsak dan. Takoj onkraj meje, naj bi se srečali z vice presidentom in generalnim sekretarjem, ki jih je na konferenci v Haskanidi nastavil Minni lani novembra in so zdaj, ko je Minni pobegnil, po Jammousovem mišljenju pripravljeni mirno prestopiti. Omar, šef Intelegence SLA, ki me je po Minnaviji komandi izgnal nazaj v Čad, je baje odpotoval na jug blizu El Janene. Jammous mi je sinoči po telefonu dejal, da gre vse po planu. In da bodo danes ali jutri prišli po mene in me vrnili nazaj.

Vse kar poročam se dogaja zelo hitro. Ni kaj dosti časa preverjati. Gotovo pa je to, da je bilo prav, da sem se umaknil. Če bi trmoglavil, bi moji oponente najbrž popustili in me pustil ostati, bi pa tvegal, da bi se kaj zgodilo. Meni ali tem vrlim ljudem okoli mene, ali nasprotni strani, ki je podpirala Minnawija in rabi pravzaprav samo čas, da premisli in sprejme, kar je boljše za Darfur – to sem po mesecu dni z begunci prepričan. Še vedno pa ostaja uganka AU in vplivni v njej in njih interesi. AU noče UN, EU, ZDA vpliva v Afriko; to povsem razumem. Sam sem v vseh svojih knjigah in filmih svaril indigene pred našo dvoličnostjo. Ko so Purtugalci prvič pripluli v kraljevino Manikongov, ravno tako kot mi danes, niso govorili, da so jih prišli kupovat za sužnje, za služabnike, za čuvaje svojih vil, … rekli so: mi smo vam prišli pomagati.

Veste kaj so mi odgovorili učitelji v kampu Karikai na to vprašanje. »Evropejci, belci se danes ne pobijate več niti med seboj, torej je upanje, da boste zdaj drugačni.

S pozdravom novim politikom za katere verjamem, da ste eden od njih tudi vi dr. Drnovšek.

Tomo Križnar

P.s.: Vprašanje: Kako prebuditi spečo apatično kolektivno depresivno telo desetisočev v taboriščih, ki samo »je in iztreblja«, kot sami pravijo in se čuti nevredno živeti, ker ne slede od prednikov naloženih vzorcev bivanja, da bo izkoristila čas prisilne nastanitve za samorazvoj in se vrnila, ko bo vojne konec, bolj sposobna razviti svojo deželo v skupno dobro vsega človeštva. Kako izkoristiti slabo v korist dobrega.
Ideja: povezati se je treba s strokovnjaki za razvoj, samorazvoj družbe in jih zaposliti v vseh taboriščih. Jaz verjamem, da se čisto vse da, kar verjamemo, da se da.

Upam, da boste prespali v taborišču UNHCR, ki je sto procentno varen bunker in ponoči imeli možnost pogledati v te zvezde nad to neonesnaženo antiseptično čisto pokrajino. Jaz v takih trenutkih čutim, da ni nobenega argumenta za jamranje. Da, ne samo darfurske, tudi slovensko kulturo je treba naprej razviti, prinesti vanjo izkušnje vseh kultur vsega planeta, kako živeti vredno čudežu, ki smo mu priča. Seveda bodo doma reakcije, seveda se bo staro in betežno branilo, saj noben sistem prepričanj, tako kot tudi vsi organski in biološki sistemi, noče umreti in vztraja s silo vztrajnosti, a če se dela z občutkom, z razumevanjem, z ljubeznijo gre, gre, gre … To me je učil pretekli teden puščavski modrec, aktivist, neoboroženi koordinator za humanitarne zadeve Suleiman Jammous. Ki je preživel tri zapore arabske vlade in pri šestdesetih letih s tako eleganco prenaša vse napore gverilskega življenja v enem najbolj surovih naravnih okolij na planetu, da mu verjamem, da mi je prav odgovoril tudi na moje najbolj intimno oziroma družbeno vprašanje, kot je zaključil, ki sem vam ga opisal v enem od pisem iz N'Djamene. Verjamem mu zato, ker ga bolj nasilnim v gibanju ni uspelo odstraniti, pokončati, kot toliko izobraženih, ki so bili smatrani za konkurente v vodenju odpora proti arabskemu genocidu. In tudi zato, ker sem en teden lahko opazoval, kako ga sledijo mladi mulci, vojaki, poveljniški junci: ubogajo ga na miglaj prsta. Se boste srečali z njim? Boste šli onkraj presušene reke, ki predstavlja mejo s Sudanom ali naj vas pričakuje v Bahaii? Prosim odgovorite neposredno, kar sem spraševal že zadnjič. Obveščam vas, da še vedno ne morem klicati na slovenske mobitele. Ne vem zakaj, a prek svojega satelitskega telefoja, kličem lahko samo stanicionarne številke. Ne morem vam niti poslati sms, ker je s številko, ki sem jo dobil od vas v enem od vaših e-mailov še doma nekaj narobe … V sobotni prilogi Dela pa lahko berete, kakšne komedije imam s pošiljanjem e-mailov prek satelitske zveze. Tole pišem v International Rescue commite v Bahai. V UNHCR si še ne upam blizu, ker je Angela vsemogočna. Prosim vas, naj vaši ljudje pokličejo sedež UNHCR in povedo, da se ne gremo politike in naj me že za boga sprejmejo kot človeka, čeprav živim z begunci, s katerimi se baje ne bi smel mešati in bivati. Leta 2006 se ne bi smel družiti z žrtvami, ampak jim pomagati samo na daleč, skozi šipo … Med naj bi lizal skozi šipo …

Po Bahaii že od sinoči paradirajo terenci z velikimi napisi SLA. Vzklikajo mi in mahajo, večino poznam. Prej jih nismo videli nastopati tako očitno podprte od čadskih oblasti. Zgleda, da se tudi na ta način izraža, da je upor proti Minniju uspel. »Vse gre po planu,« je rekel sinoči Jammous.