Tomovo božično pismo prijateljem v Sloveniji

7.26 am, sobota, 25.12. 2014. Soda, Modri Nil, Sudan.

Ptiči. Pojejo. Vseh vrst ptiči. Tudi udomačene kokoši. In bojeviti petelini. In krotke gosi. Gagajo. Koze meketajo. Vse poje. Vsa Narava poje. Božič je. Jezušček se je rodil. Ta, ki je umrl, da bi mi živeli polno in popolno.

Tudi vojska poje. SPLA North. Mladi in stari fantje v močeradastih uniformah. Tečejo in pojejo. Onkraj slamnate ograje na dvorišču štaba SPLA North v majhni vasi Soda koder sva se ravnokar prebudila. Pod mrežo proti komarjem obešeni na drevesu, v spalnih vrečah na golih tleh - zakomotana da sva najbrž videti kot ena buba.

Včeraj pod večer so naju pripeljali čez mejo v najetem terencu. Na tržnici v Bunchu, zadnjem kraju v Sudanu, so izkoristili najino stisko s časom in nama zaračunali maksimalno. Dvesto dolarjev. Trgovci. Prekupčevalci. Tisti, ki naj bi jih Jezus pregnal iz templja - pa so očitno še kar na Zemlji. Mudilo se nama je. Hitela sva zato, ker sva hotela na božični večer biti z kristjani v Modrem Nilu. In poročati kako je, kako so, kako praznujejo božič. Zato, da bi ga primerjala z našim praznovanjem božiča. In poskusila iz kontrastov zmontirati kratek dokumentarni film.

Meje ni. Meje med Sudanom in pred tremi leti odcepljeno Republiko Južni Sudan ni označena. Ne veva kdaj smo bili čez. Dve uri smo se vozili po grmovju, katerega monotonijo so vsake toliko prekinili le skromni zaselki koč iz slame in blata, z domačini v izpranih in pošitih hlačah, srajcah in krilih in tropi na pol golih otrok, ki so vneto mahali in se smejali in včasih tekli za nami, dokler jih ni skril rdeč oblak prahu.

Libel iz Madanija. Abdala Ali from Bolol. Jerry Kan from Chale. Vsi najini gostitelji so iz Modrega Nila. Vsi so lepi in čisti, močni in prilagojeni na zahtevno Naravo. Ravnokar so nama prinesli čaj. Vroč, močan, sladek pravi čaj. Brez mleka. S doma pečenimi fancati, ki se jim reče po arabsko salabija. In zavitkom tujih - arabskih piškotov iz Dubaija. To se dobi samo pri gospodarjih tukajšnje vojne. Komandant naju je sinoči sprejel, bil vljuden in prijazen, a se je takoj nato vrnil k šahu, ki ga je igral z enim svojih. Vodstvo upora v Modrem Nilu ni pozorno do tujih poročevalcev kot v Nubskih gorah, koder ima vse pod nadzorom Abdel Aziz, ki ga zanima kaj imamo povedati in se lahko z njim pogovarjaš čisto vse, tudi zakaj naša zahodna politika še naprej podpira arabsko vojaško diktaturo v Kartumu, čeprav jo je Mednarodno sodišče v Haagu obtožilo največjih zločinov proti človeštvu, vključno z genocidom v Darfurju.

Takoj začneva snemati. Nikogar ne moti. Vsi se prijazno nasmihajo. Vsi so mehki. Vsi so nežni. Nikogar ne moti da jim tiščiva objektive v obraz. Očitno nimajo kaj skrivati. Tisti, ki nič ne skrivajo se ne bojijo kamer. Vsak lahko vidi kako so. Cel svet lahko vidi kako živijo. Vsak lahko vidi, da so žrtvovani. Žrtovani za naše grehe. Za grehe vsega sveta. Za greh vseh nas, ki podpiramo naše gospodarje, plačujemo davke svojim gospodarjem vojn, še naprej toleriramo naše bandite v finančnih ustanovah, kot bi naivno verjeli, da bodo tudi za nas kaj nakradli in nam razdelili da bomo tudi mi imeli kaj od naših vojaških pustolovščin podobno kot v časih križarskih vojn. Več udobja, več zabavnih izdelkov, več pozabe … In zato naše skupne človeške brate in sestre puščamo same kot da naši otroci ne bodo prišli na vrsto za temile otroci v Modrem Nilu, Nubskih gorah, Darfurju, Republiki Južni Sudan. Puščamo same z najhujšim sovražnikom, najbolj zafukano zajebanim sovražnikom, s katerim sodelujejo praktično vse elite na planetu, ki jih zanima predvsem »The new great scramble for Africa«.

V Jubi in po celem Južnem Sudanu je kar se fotografiranja in snemanja tiče ravno nasprotno. V Jubi vlada pred vsakim fotografiranjem in snemanjem totalna panika. Samo potegneš aparat in že vsi začnejo vpiti, mahati, groziti. Ljudje na ulici. V avtobusih. Trgovci. Vsi. Vsak. In takoj se pojavi kak špicelj, ki ti zledeni kri v grozi, da te bodo aretirali. Lani so me. National security me je privlekla iz dežele Šilukov in deset dni maltretirala v tisti ogromni ameriški kasarni na robu mesta. Ghost house, podobna tistim v Kartumu, le da je niso dizajnirali Američani. Bojano je agent zalotil ko sem šel samo za hip stran po novo kartico za mobilni telefon. Snemala je čudovito oprsje trgovke nasproti čajnice kjer sva sedela. Je že nekam klicaril. Čisto tako je že šlo kot ko so priprli mene… Le tako, da sem mojo ženo vpričo njega ozmerjal in se opravičil, da je pač ženska in da so vse ženske itak pač kure, ki letajo po dvorišču in ne vedo ali serjejo ali navijajo uro, mi jo je pustil obdržati. Da, oženjen je. S tremi. In vse so enake.

Takoj ko naju je komandant SPLA North v Sodi, katerega imena ne smem zapisati, požegnal, sva šla snemala kristjane. Zato sva prišla in to so nama takoj omogočili. Odslovila sva terenca in šoferja, ki sva mu dala po sto dolarjev za dve uri vožnje in se odpeljala z uporniškimi vojaki v kabini njihovega vozila v mrak, v noč, v grmovje.

Pet minut kasneje smo se ustavili sredi ognjev. Okrog ognjev, do kamor se je videlo ognjev, so čepeli, sedeli in ležali civilisti. Pleme Uduk. Uduki so vsi kristjani. Soda in Čale so krščanske vasi, večina ostalih zaselkov, koder po novi vojni, ki se je začela z napadom sudanske vojske na glavno središče Kurmuk 1. septembra 2011, še vztrajajo afriški staroselci v Modrem Nilu, prevladujejo muslimani. Cerkev Sudan International Church. Pri priči so nama ponudili najboljše stole. Tudi enega plastičnega. Bojana je protestirala naj se nanj vsedem jaz, ki me non stop boli hrbtenica. Vztrajal sem, da plastični stol z naslonjalom pritiče njej. Bojana je moja kraljica. Sveto dolžnost imam paziti nanjo. Vsaj dokler sva tukaj ker sem sam že vsega vajen. V kulturi Uduk so ženske izkoriščane kot v večini afriških kultur. Nosijo najtežja bremena, migajo non stop cel dan, rojevajo otroka za otrokom. V vsem in z vsem tradicionalno podpirajo može in družine. Žrtev so in se žrtvujejo - pri tem sploh ne izgledajo slabe volje. Ne protestirajo. Ne borijo se za svoje ženske pravice. Videti je kot da so celo ponosne da lahko toliko prispevajo skupnosti. Takoj nama molijo dlani v znak dobrodošlice. Pastor ne govori angleško, mlad fant Almin prevzame vlogo prevajalca.

»Zdaj se pripravljajo da bodo začeli peti. Vso noč bodo peli« reče.

»Ne kot v naši katoliški kulturi?« vprašam.

Ni še slišal za katoliško cerkev, niti za našo tradicijo po kateri gremo v cerkev tik pred polnočjo. Tukaj v vasi Soda je le protestantska Sudan International Church. V siju ognjev je ni moč videti. Če sploh je, je cerkev navadna slamnata streha podprta s neotesanimi koli. Nobene pozlate, nič kipov in kipcev, nobenih fresk.

Cerkev je skupnost, ne zgradba, poslopje, konstrukcija in presežek umetnikov.

Ali živi tukaj več muslimanov, ali več kristjanov? vprašam.

»Half half« odgovori. Pol pol.

Ali imate kakšne probleme?

Zakaj bi imeli probleme? Oboji imamo isti problem. Ta resnični probem je arabska vlada v Kartumu. Zakaj bi si delali še več problemov. Nocoj pojemo sami - jutri se nam bodo pridružili naši muslimanski bratje. Skupaj bomo jedli in se veselili Jezusovega rojstva.

»Tako so živeli in proslavljali drug drugega praznike tudi v Bosni. Dokler jih politiki niso našuntali v vojno.« navržem.

»Bosna! Ali sta iz Bosne?«

Govoriva o Jugoslaviji. Ve da so bili največje žrtve vojne med nacionalisti muslimani na Kosovu in v Bosni. Ve da smo jih kristjani, tako katoliki kot pravoslavni žrtvovali. Ve da Evropa tako dolgo ni prihitela na pomoč zato ker se je bala, da je Bosna odskočna deska za polet islamskih fundamentalistov proti severu Evrope. Sočustvuje, odkimava z glavo. Ne more verjeti, da smo se ob vseh možnostih šolanja sredi Evrope tako primitivno pobijali, tako barbarsko mučili nezaščitene žene in otroke in starce. Tako naivno nasedli tujcem, da bomo bogati kot so sami. Da bomo, če bomo delali za njihove interese - z njihovo pomočjo prav tako preseravali. Da bomo bogati in … da bomo tudi varni!!!

Od kod mu toliko znanja tukaj v gromovju?

Angleščine se je naučil v Etiopiji. Osem let je bil star, ko je bežal s starši v begunjsko taborišče čez mejo, podobno kot večina iz plemena Uduk. Zanj in za druge vrstnike je bila mladost v begunjskem taborišču super. Ves čas so se igrali. Ni vedel za velike skrbi svojih staršev, ki jih je SPLA obtožila, da se niso priključili uporu črnih proti Arabcem. Zdaj je velik in ve kaj je prav in kaj ni prav. Zato je v tej novi vojni vojak. Če bodo Beshirjevi prišli se bo boril.

»Tudi če umreš?«

»No problem!«

Medtem so začeli peti. Zbor. Žene. Otroci. Možje. Žene bolj glasno in odločno in zagnano. Možje malo manj. Otroci so pritegovali. Nato so se otroci umaknili malo proč in tam sledili stašem v svojem zboru …

Bilo je čudovito. Bilo je prelepo. Bilo je kot da ni res. Kot da se vse dogaja v sanjah. Tam med ognji na katerih so stare mame in očetje kuhali kavo in čaj. Tam med tako prepričanimi, tako odločnimi, tako zagnanimi, tako vzživetimi vaščani, ki so grleno peli iz dna svojih src in duš, o junaku, ki se je pustil žrtovati za grehe vseh ljudi in nas s tem vse osvobodil teme in pokazal kje je luč ...

Bojana je bila videti zamaknjena. Na drugačen način v transu kot ostali, a prav tako ekstatična. Ekstaza v stari grščini pomeni - biti iz sebe, ven iz sebe. Eks stasis. Postaviti se ven. Morda ven iz svoje pameti.

Tudi sam sem bil iz svoje običajne pameti. Ne kot bi bil pijan, niti kot zadet. Prej kot bi zapuščal telo. Nisem čutil več ne boleče hrbtenice, ne zobobola, ki me prav tako muči že iz Jube, da sem parkrat pomislil, da bom moral domov z Bojano čez dva tedna. Čutil sem samo Nobenih skrbi. Nobenih strahov. Dalj ko so peli bolj sem čutil predvsem ganotje. Milino. Nežnost. Mehkobo.

Skoraj nič se ni videlo, zato sem snemal z infrardečo lučjo. Bojana je vmes ves čas bliskala s flešem svojega fotoaparata. Ni me motilo. Vsake toliko so pojoči ljudje, ki se jim je videlo da so prav tako ali še bolj zamaknjeni, osvetljeni skočili v nebo. Od začetka so po vsakem blisku navdušeno zavpili. Nato so nehali in le še mirno ekstatično peli naprej. Peli. In peli. In peli. In peli. Umaknil sem se v noč, da sem jih lahko opazoval tudi od daleč. Da, to so jaslice. To so jaslice, ki jih pri nas postavljamo za to priložnost. Tako častimo sožitje človeka in Narave. Jezušček se je rodil v podobni kočici. Zraven so bile živali. Vse je bilo skromno. A lepo kot je sedajle. Takoj po Božiču in Novem letu pri nas pospravimo plastične becke, pastirčke, Jožefa in Marijo nazaj v škatle nekam v omare. Tam čakajo osamljeni do naslednjega božiča.

Tukaj so jaslice vse leto. Tukaj umirajo za skupnost non stop. Tukaj se žrtvujejo za grehe vseh nas …

Za grehe Arabcev, Kitajcev, Amerikancev, Evropejcev …

V tole pisanje na Božič me je prepričala Maja Waiss. Rekla mi je naj napiševa vsak svoje božično pismo. Morda zato, ker se je spomnila, da smo v naš film Oči in ušesa boga dali tudi moj izbruh ko sem prejšnič prečkal mejo v Modri Nil. Posnel sem se bentiti čez kristjane doma. »Ko jebe vašo potico in šunko in vino. Sem pridite. K bratom in sestram. Kaj lazite v Jeruzalem. Grob je prazen - Jezus je tukaj!«

Kaj je glavno sporočilo židovskega heroja, ki ga je sprejel ves svet? Sodelovanje med ljudmi vseh plemen, kultur, zgodovine. Ne tekma, izkoriščanje, zatiranje, ki vodi v vojne, neskončno trpljenje in najbrž končni propad.

I wish you would be here!

Kako mi je žal, da ne morete biti na ta tako imenovani sveti večer tukaj. Z nami. Z nedolžnimi kmeti in pastirji v Modrem Nilu.

Ne bom vam uspel povedati. Niti s kamero vam ne morem pokazati. Ne znam posneti, da bi začutili zakaj sva tukaj in ne doma z najinima hčerkama Laro in Majo. Ob polni mizi. Z vsemi tistimi darili in darilci. In rokovanji in Merry Christmas. Srečen božič. Blagoslovljen božič.

Solze čistijo umazano dušo. Solze perejo iz telesa kemikalije krivde in frustracij, da tako malo morem. Da fucken sploh nič ne morem.

Pozno ponoči so naju odpeljali nazaj v štab SPLA. Peš. Vso pot naju je spremljalo petje. Iz različnih skupin med drevesi. Vsako pleme, ki živi v Sodi praznuje največji krščanski praznik drugače. Mabani so tudi bobnali. Bojana je hotela tudi k njim - a je vodič rekel, da bi za dovoljenje najprej morala najti in vprašati komandanta.

»Security!«

Baterija lapa je prazna. Nehati moram. Prišparati moram še za pošiljanje prek satelitskega modema. Bojanina baterija zdrži več. Bom priklopil sončne celice in poskusil napajati prek akumulatorja. Ampak zdaj so že prišli po naju. Zmenjeni smo da naju peljejo v večjo cerkev. Ko so naju sinoči vprašali v katero hočeva - večjo ali manjšo - sva oba odgovorila v manjšo. Zdaj bova videla še večjo.

Tomo