Srečanja na meji znanega sveta

Taborišče beguncev iz Nubskih gora Yida verjetno že bolje poznam kot svojo rojstno vas Naklo. Čeprav je veliko večje od mojega kraja in v njem živi dosti več ljudi. Petinsedemdeset tisoč po zadnjih ocenah.

Poznam ga bolje zato, ker me bolj zanima kot moja vas na robu Kranja.

Ljudje v tem taborišču so bolj zanimivi, saj prihajajo iz več kot petdeset različnih afriških plemen, ki so, dokler jih niso pregnali, živeli na več kot petdesetih gorah v Južnem Kordofanu, kamor so se zatekali vso zgodovino pred lovci na sužnje iz širšega področja ob Nilu in celo tako daleč kot je Etiopija, Kongo, današnja Centralnoafriška republika. In baje tudi stare Nubije, črnskega kraljestva, ki je tisoč let pred Kristusom vladalo celi dolini Nila od Sredozemskega morja do Velikih jezer v osrčju Afrike.

Če Yido primerjam z Naklom in gledam v spominu obraze, vidim doma predvsem ene in iste bledoličnike. Zdajle na pomlad verjetno brskajo na vrtovih, sedijo na verandah in balkonih, se prepeljujo v novih opranih avtomobilih iz supermarketov, vračajo iz služb, šol in pošt, gredo na igrišče, jogajo skozi vas, se kar tako malo sprehajajo na kosila in večerje v gostilne in na kakšno kavo ... Vsi podobnih obrazov, napravljeni enako, vsi v približno istem uniformiranem stanju zavesti, pameti in duha.

Tukaj sem med potjo iz šotora, kjer spim pri družini prijatelja Bolisa v tabor Samarithan Pursa kamor hodim na net in jest in pit in se umivat, pravkar srečal genetsko najbolj različne fiziognomije, telesa pa tudi kulture. Od dveh metrov visokih Angolo in Mesaqin Quisar do skoraj pigmejcem podobnih Lomonov, Changarov in Tachojev. Sloke in vitke kot telesa jegulj podobne Dinkam, Šilukom in Nuerom. In debelušne, sodščaste, kratkonoge Bantujcem podobne. Nekatere ženske so povite v muslimanske tančice, tudi do oči, in v črnih rokavicah in nogavicah, da se praktično ne vidi nič ebenovinaste kože. Druge v dolge krščanska krila in srajce z dolgimi rokami, tretje so pa so skoraj nage, tako kot so bile njihove babice ponekod v gorah, kjer jih ni dosegel vpliv tujcev naj si bo iz Arabije ali Evrope in zdaj Amerike še pred desetimi leti.

Od najbolj ortodoksnih kultur do najbolj naravnih, z naravo še vedno povezanih, za vesolje še vedno odprtih, vseh zvezd na nebu zavedajočih se, nikoli pohabljenih, nikoli amputiranih, nikoli do sedaj impotentnih …

Vsi sobivajo zaradi iste nesreče zdaj v istem zavetišču drug ob drugem - ne da bi se spakovali drug nad drugim.

Po prvem dežju po osmih mesecih suše so sinoči ženske iz plemena Shat Safija plesale napravljene v moške z meter dolgimi lesenimi penisi v rokah. Migale so z njimi, jih dvigovale in spuščale in oponašale moške in se delale norca, v skečih v katerih so nas prikazale, kako nam je moškim samo do zadovoljitve in nič dosti več. Koliko smeha, koliko zastonj zabave. Na ta način je vsa taboriščna skupnost skupaj z muslimani in kristjani in tudi nami ostalimi, ki nismo rojeni na gori v neposredni bližini Kaduglija, koder je največji garnizon arabske vojske, častila sveto življenjsko silo, ki je iz kotline ob reki Kongo prignala oblake in odprla zapornice na nebu, da je božji blagoslov namočil zemljo in nas zdaj že obletujejo leteče mravlje, iz blata kvakajo žabe in imajo ptice, velike in male in tudi najmanjše, po tolikem času lahko prvo obilno pojedino.

Prisostvovali so tudi otroci. Čvrsti, krepki, sijoči otroci. Ne morem si kaj, da ne bi potegnil diktafon in jih posnel, kako bosi med skakanjem po lužah vriskajo od veselja, da je med njimi tujec. Belec.

Vsi pozdravljajo, kimajo, mahajo z rokami. Se nasmihajo, veselo vzklikajo. Nikogar ne srečam, ki ne bi rekel: "Dobro jutro havadja!"

Kakšna razlika od ljudstev na jugu Republike Južni Sudan. Tukaj ti vsi dajejo - tam ti velika večina skuša čim več pobrati, če že ne vse vzeti.

Da, zdaj lahko primerjam. Petkrat sem letos že obiskal to taborišče, in vmes trikrat tudi novo državo, v kateri smo vsi skupaj gosti. Dovolj izkušenj imam že od sedemdeset let prejšnjega stoletja, da me izkušnje ne morejo kar tako prevarati.

Nube so izjemen primerek človeštva. Ne razumem še točno, zakaj jih življenje vse do danes ni skvarilo tako kot vse nas ostale praktično vsepovsod drugod po planetu. Ampak dejstvo je, da vsi, ki nam jih je dano srečati, opažamo, kako zelo pošteni, olikani, prijazni so. Bolj kot katero koli ljudstvo in kultura, ki sem jih srečal do svojega oseminpetdesetega leta na potovanjih kjerkoli že drugje po Zemlji.

Tudi sinoči sem ostal v Samarithan Purse predolgo. Tudi sinoči sem se vračal z neta pozno, ko je že vse spalo. Tudi sinoči sem se zgubil in iskal pot k Bolisu in njegovi družini sam samcat na velikem prostranstvu povsem podobnih domovanj šotorov in koč prekritih z istimi belim plahtami UNHCR. Nisem se bal. Ni me bilo strah. Saj tukaj ni banditov. Ni tatov, ki mi bodo ukradli kamere, kot so mi jo na jugu, v Jubi, agenti National Security. Na jugu niti National Security ne moreš zaupati. Njim še najmanj.

Nube pravijo, da afriška plemena južno od gora niso nič bolj prijazna kot arabska plemena severno. Nikoli niso imeli dobrih stikov s kavboji; kravarji so se od nekdaj imeli za več. Ker izkoriščajo živali, ker jim pijejo mleko in kri. Ker silijo krave, da delajo za njih dokler jih ne pojedo.

Nube so kmetje. Kmet v Nubskih gorah ni zaničevalna beseda. Nubske kmečke družine sodelujejo in sobivajo z naravo in vsemi naravnimi vrstami v sožitju. Bilke in rastline, ki jim dajejo hrano spoštujejo in častijo kot že vso zgodovino nazaj, kar se kdo od njih spomni. Nikoli ne gredo na polje nepripravljeni in kar tako. Pred vsakim posegom v črno mastno prst opravijo skromen obred. Ko kopljejo pojejo, za dovoljenje, da smejo riti v prsi matere zemlje. Če se le da ne sadijo sami - ampak skupaj s prijatelji in celo vasjo. Iz vsakega dela na polju naredijo praznik, veselico, zabavo v čast in slavo rastlinskega sveta, ki jim omogoča preživetje. Ko pa bilke rastejo, jim morajo dati mir. Takrat lahko samo tiho upajo, da bo deževalo ravno ob pravem času, da se rastline ne bodo posušile in umrle. Do žetve ne smejo niti peti niti na glas govoriti in se smejati. To do rastlin, ki se trudijo in delajo ni vljudno. Lahko jih zmoti. Šele ob žetvi se spet začne veliko zahvaljevanje in priprošnje za novo dobro letino. Takrat so v Nubskih gorah največji plesi. In rokoborbe, na katerih častijo sile narave, sile kreposti, zdravja, vitalnosti. Takrat se borci pobarvajo s starodavnimi simboli in izpostavijo deklicam, ki se prav tako najlepše opravijo in skupaj ugotavljajo, kateri fant je najspretnejši, najbolj čil, najpametnejši. Vse do prihoda sufijev in krščanskih misijonarjev so mlade deklice imele največ moči po vaseh na robu njihovih polj, zato ker so same izbirale svoje ljubimce in može. Fantje so lahko sprejeli ponudbo ali pa tudi ne. Tako se je oplajala moška vitalnost in ženska lepota in zdravje.

Najbrž zato so nubski otroci tudi zdaj med izgnanstvom v taborišču tudi danes tako lepi in krepki.

Užitek jih je gledati.

Nalezeš se njihove naravne radosti.

To je tisto, kar privoščim vsem vam.

Bil sem v taboriščih beguncev v Afganistanu, Kampučiji, Gvatemali, Indiji, Čadu, Keniji, Kongu zato lahko primerjam splošno vzdušje. In vam povem, da nikjer nisem srečal lepših in bolj zadovoljnih ljudi v podobnih nesrečah. Pa čeprav so izgnani in iztrebljeni, in zdaj nebodigatreba in v breme in napoto celega sveta.

Boljše se počutim tukaj v vsesplošnem pomanjkanju in v skoraj popolni odvisnosti od agencij OZN in tujih zahodnih nevladnih organizacij - kot v velikih svetovnih metropolah, kjer tuji ljudje na vsakem koraku skušajo pridobiti pozornost mojih čutil in moj denar z vznemirjajočimi ponudbami. V Yidi je vse asketsko skromno, nič izložb, nič vsiljivih nespametnih reklam, nič blišča in leska, nič kroma in plastike, nič lepih oblek in dragih avtomobilov in visokih železobetonskih zastekljenih stolpnic, cestnih krožišč in nadvozov in podvozov deset pasovnic ...

V Yidi so samo ljudje. Revni ljudje, ki so izgubili še tisto malo kar so imeli. A so si po ne vem kakšnem naključju ohranili dostojanstvo in ponos, in ostali navdušeni in pošteni in prijazni ... in tako zelo človeški.

"Moral fog!" vzklikajo na vprašanje kako ste ata, mama, deček, deklica, teta, stric, stara mama, stari oče ...

Niti eden ne zagodrnja, pogleda v tla, izmika pogled.

To se ne spodobi. Tako ne gre s kulturo niti enega plemena v gorah. Izziv je pozdraviti drugega lepše kot je on tebe. In mu s tem dati energijo, da bo lažje prenašal naporno delo, hojo s tovorom na glavi, vročino, sušo ali vlažnost deževne dobe. Energijo žarčijo skozi oči, ki zažarijo z vso močjo in lepoto.

Kakšne oči. Velike oči. Kot oglje črne oči. Natančno zarezane in oblikovane oči, kot so natančno oblikovane tudi velike, polne napete močne čutne ustnice.

Te iste oči in ustnice sem prvič videl na kamnitih kipih, na spomenikih starodavne nubijske kulture v Arheološkem muzeju v Kairu. V primerjavi z zlovoljnimi, depresivnimi, apatičnimi očmi in ozkimi, stisnjenimi ustnicami mojih Naklancev, Gorenjcev, Slovencev, Evropejcev in sploh zahodnjakov, so videti kot da res pripadajo neki superiorni človeški vrsti ali morda res celo neki izven zemeljski vrsti življenja ...

Celo znana nacistka in Hitlerjeva propagandistka Leni Riefensthal je to opazila. In Nube leta 1968 predstavila v knjigi: "Die Leute wie von die anderen Sternen". Od takrat so slavni. To knjigo pogosto najdem na policah umetnikov in intelektualcev. Andy Warhol se ni mogel načuditi, Pablo Picasso je izjavil, da poslikave na nubskih telesih odražajo kubizem. Kje so danes vsi ti oblikovalci javnega mnenja? Jih Nube še zanimajo, zdaj ko so oblečeni. In izpostavljeni genocidu?

Po vsakem takem pozdravu grem naprej krepkejši in bolj pripravljen soočiti se z novimi preprekami.

Sem bi se lahki hodili zdraviti obupanci, brez vsake vere v moč človeštva.

Sem bi lahko pošiljali na okrevanje depresivne bolnike, ki vidijo, da je vse brez veze.

Sem bi si lahko privoščili krepiti moralo in osnovne vrednote, tisti brez vere v karkoli, ki jih je sesulo moderno življenje v razumarski pragmatični civilizaciji.

Ni ga zaposlenega v nevladnih človekoljubnih organizacijah v Yidi, ki bi priznal, da ni opazil teh posebnih nubskih kvalitet. Naj njegova organizacija še tako sledi interesom tistih, ki jim največ donirajo, vsak izraža presenečenje in simpatije.

Nube so korenine človeštva in človeško seme za prihodnost.

Ne smemo jih pustiti iztrebiti in genetsko modificirati.

Za vse nas gre, za človeštvo kot vrsto je pomembno, da pomagamo Nubam in s tem sami sebi, zdaj v največjih preizkušnjah. Ne gre samo za bitko z Arabci, ki kot v časih lova na sužnje tudi zdaj očitno ne vidijo in ne čutijo nič od naštetega. Niti bitko plemenitosti in žlahtnosti naravne človeške vrste proti sebičnosti, pohlepnosti, aroganci in ignoranci vseh super sil in vsega ostalega človeštva. Za borbo svetlobe proti temi gre. Če že ne Boga proti samemu Satanu.

**********************************

Člani Samarithan Purse, ameriške protestantske humanitarne organizacije, ki ima v statutu napisano misijo evangelizacije sveta skupaj s človekoljubno skrbjo za hrano, vodo, obleko in zavetišči sestram in bratom v isti veri, in so od vseh organizacij in agencij OZN najbolj prisotni in najmočnejši v Yidi se delajo, da me ne vidijo.

Tako je čisto v redu. To je vse kar jih prosim.

Nič več drugega ne rabim, ko prihajam pod slamnato streho ob velikem satelitskem krožniku, kjer je miza in par stolov in posoda s filtrirano vodo vsak dan na net.

Pač. Od njih rabim samo še prevoz čez mejo.

Samarithani so poleg še dveh organizacij, ki jih zaradi varnosti ne smem omeniti, edini, ki pomagajo tudi onkraj meje v Nubskih gorah. Brez Samarithanov ne morem, ker imajo terenska vozila in sončne celice in generatorje, ki jih rabim. V zadnjih desetih letih so skoraj povsod izrinili katoliške misijonarje. Ne samo nadškofa Makrama, ki je po začetku vojne pobegnil v ZDA in tam zbiral pomoč in jo večino zapravil zase, ampak celo očeta Kizita, italijanskega misijonarja v Nairobiju s katerim sva v prejšnji vojni 1983 – 2005, s takratnim direktorjem ljubljanskega škofijskega Karitasa Stanetom Kerinom, dvakrat ilegalno letela na pomoč v letalih s po petimi tonami soli, zdravil in šolskih potrebščin.

Ameriški protestantski Samarithani so v letih premirja 2005 - 2011 v Nubskih gorah zgradili več kot 500, preberi ponovno: petsto protestantskih cerkva.

Večina Nub je sumničava do zidanih, na kovinske podpornike postavljenih in s pločevinasto streho kritih cerkva. Niti ob nedeljah v njih ni veliko obiska. Vaščani v Nubskih gorah pravijo, da imajo rajši svoje, male slamnate cerkvice, v katerih se počutijo kot v jaslicah. Na sploh menijo, da bi bile bolj koristne kot cerkve - šole in majhne podeželske lekarne, kjer bi lahko dobili zdravila. Bolj hvaležni bi bili, če bi jim ameriški samaritani pomagali s črpalkami za vodo, ki bi zagotavljale čisto vodo, da ne bi več pili to iz mlakuž, ki ostanejo po deževni dobi in je okužena z živalskimi iztrebki in bakterijami. Vero imajo svojo. Vera je kot moderna obleka, ki se kar naprej menja. V isti družini najdeš muslimane in katoličane in protestante, pa tudi animiste. Samo v Nubskih gorah živijo složno drug z drugim. Vidim jih skupaj moliti, vsak na svoj način. Vera je nekaj kot jezik. Resnico lahko govoriš v več jezikih. Ampak hkrati domačini pravijo, da roke, ki te pita ne moreš odsekati. Ne spodobi se kritizirati; treba je biti hvaležen za tisto malo s čimer jim tujci vendarle pomagajo, da se bodo morda lahko obdržali doma in jim ne bo treba v taborišče Yida.

Politika Samarithanov mi ni več naklonjena od marca letos, ko so mi dali vedeti, da me ne rabijo več, saj imajo v gorah svojo lokalno mrežo poročevalcev, katerih informacije lahko nadzirajo preden gredo v svet. Naenkrat nisem smel več leteti zastonj na njihovih letalih, za spanje v njihovih kampih so mi zaračunali trideset dolarjev.

Vsak, ki se poglobi in skuša dojeti vzroke neskončnega trpljenja na meji med Sudanoma lahko razume, zakaj neodvisnih poročevalcev ne marajo nikjer. Nihče noče cele resnice, ampak samo toliko kolikor jo je mogoče izkoristiti za svoje politične in gospodarske interese. Niti par humanitarnih organizacij, ki vsem nevarnostim navkljub ne ubogajo diktatorja Omarja Bashirja in politične ter ekonomske rešitve njegovih ameriških in evropskih „partnerjev“ iz mirovnega sporazuma leta 2005 in na skrivaj pomagajo staroselcem v Nubskih gorah - ne pa v Modrem Nilu – nas ne marajo. Čeprav je ameriško samaritansko razdeljevanje hrane in tehnična pomoč v gorah neke vrste "javna tajna", za katero arabski islamski fundamentalistični režim v Kartumu, ki izganja Nube iz njihovih gora, s pomočjo vohunov prav gotovo ve, nočejo, da bi jim poročevalci, ki nam ne morejo zaupati, gledali pod prste.

Tudi Samarithan Purse je bolj ali manj prav tako kot bolj znani USAIDE in agencije OZN pod kontrolo nekih skritih lobijev. Teh, ki jih financirajo in za katere interese delajo. O tem, kako na različne načine skušajo nadzorovati protektorat v Nubskih gorah, ki ga ustvarjajo na podoben način, kot so nekoč kolonije in kako poskušajo nadzorovati tudi novice, ki prihajajo ven, bom lahko odkrito govoril, ko se ne bom več bal, da bodo domačini ostali še brez te zadnje podpore, ki vendarle vsaj nekoliko pomaga, da ostajajo na domovih.

Ti so bili tisti, ki so dosegli, da me je eden od komandantov SPLA North izgnal že marca iz Nubskih gorah. Aprila pa še National Security nove Republike Južni Sudan v Jubi. Minister za informacije Barnaba Benjamin mi do danes ni dal uradnega odgovora, zakaj so me izdali njegovi iz vrst nekdanjih upornikov SPLA proti istemu arabskemu režimu v Sudanu, ki jih kar nekaj poznam že iz zadnje vojne 1983 - 2005, kot je obljubljal cel teden, niti potem ko sem se vrnil iz Ugande, kamor so me izgnali. Niti ni vrnil kamere in denarja, ki so mi ju ukradli po petih dneh pripora v National Security v Jubi. Niti mi ni hotel dati priporočila, nič pisanega, nič kar bi lahko prišlo v roke sudanskim oblastem, ki jim hodimo v zelje s kamerami in računalniki in satelitskimi modemi, in bi jim lahko služilo kot dokaz, da Republika Južni Sudan podpira medije na njihovi poti skozi odcepljeno in osamosvojeno Republiko Južni Sudan - prek nedefinirane meje v Sudan. Barnaba Benjamin je prejšnji teden le izjavil, da bodo svoje oborožene sile na meji obvestili naj gledajo proč.

Tako kot zdaj gledajo proč tudi člani Samarithan Purse.

Očitno nimamo istih interesov svetiti z lučjo v srce teme.

**********************************

Samarithani imajo, kot piše v avtobiografiji očeta ustanovitelja Samarithan Purse Bila Grahama, uspešnega protestantskega pridigarja, ki je zaslovel že v 60 letih prejšnjega stoletja z masovnimi spreobrnitvami na štadionih ne samo v ZDA ampak po celem svetu, najtesnejše zveze z vsemi konzervativnimi vladami v Washingtonu vse od Nixona naprej. Največje donacije jim prihajajo od najbolj vplivnih in najbolj bogatih.

Nafto v Sudanu je leta 1978 odkrila ameriška naftna korporacija Chevron. British Petrol je prisoten a skrit za kitajskimi korporacijami, ki so zgradile največji del naftovoda skozi Nubske gore do Rdečega morja. Vmesne postaje nadzira švedska korporacija Ludlin. Male rafinerije norveška Watsila. Največji lastnik je bila, do velikega škandala leta 1999 kanadska korporacija Talisman.

Leta 1999 smo aktivisti spravili v svet novico, da denar za varovanje svojih delavcev na koncesijah, kjer iščejo nafto poleg naštetih tudi korporacije s sedeži v Italiji, Avstriji, Nemčiji in drugih članicah EU, Omar Bashir uporablja za izganjanje domorodnih ljudi z naftnih polj. Vasi domorodnih družin Dink in Nuerov so napadali z milicami plačancev rekrutiranimi iz arabskih nomadskih plemen in enostavno in najbolj učinkovito mitraljirali iz zraka iz novih ruskih helikopterjev. Nihče ne ve koliko otrok, žena in starcev je umrlo v ravnicah brez dreves in votlin, saj je bilo področje tedaj popolnoma zaprto za tuje opazovalce. Denar, ki so ga tuje korporacije zbirale za svoje investicije iz prihrankov penzionerjev po Domovih oskrbovancev v Kanadi, Ameriki in Evropi je ta ista vojaška hunta, ki je prišla na oblast z državnim udarom že pred štirinajstimi leti, leta 1989 uporabila za iztrebljanje nedolžnih pastirjev. Pobijanje otrok in žena in starcev so posredno financirali beli penzionerji …

Glavni mediji niso nikoli povzeli teh poročil. Škandal je hitro poniknil v pozabo kot vse kar se zgodi in dogaja v Sudanu. Oba Sudana, sploh pa področja ob meji med njima, so črna luknja na planetu Zemlja. Za noben drug del planeta ni manj zanimanja. Nobena druga pora ni manj znana. In to ni naključje.

Osemdeset procentov sudanske nafte je do januarja lani, ko je Republika Južni Sudan ustavila črpanje, ker so za transport nafte po njihovem ozemlju generali v Kartumu zahtevali petdeset-krat več, kot je to običajno teklo skozi Nubske gore v Port Sudan in naprej v tankerjih na Kitajsko. Kitajska je vse močnejša in vedno bolj žejna nafte in sploh vseh surovin iz Afrike. Zahod je ekonomsko vse šibkejši, se umika vsepovsod v Afriki – razen v Sudanu - pred Kitajci in vse bolj popušča ne samo zato ker je Kitajska pokupila ameriške dolgove, ampak tudi zato ker se ne zna prav in po človeško odzvati niti na novo arabsko silo, na samomorilske napade islamskih skrajnežev.

Vse to je najbrž vzrok zakaj nihče več noče vojne v Sudanu in zakaj nikogar ne brigajo žrtve odcepitve Republike Južni Sudan. Bashirjeva vojaška hunta, obtožena največjih grozodejstev, vključno z genocidom v Darfurju, lahko zdaj brez večjih skrbi iztreblja in pobija kar je še ostalo staroselcev na njegovi strani meje. Za veliko mednarodno sramoto gre! Zato v glavnih svetovnih medijih ni več poročil s teh področij. Če pa, pa morajo biti nadzorovane in so lahko samo take, da ne prikažejo cele resnice.

Uradniki v Bruslju in Washingtonu ne vedo kaj čutijo ljudstva, ki so jih žrtvovali morilcem. Dogodke spremljajo iz železobetonskih zasteklenih stolpnic, nekje daleč proč od trpljenja otrok in mater, starcev in novih generacij mladine brez vsake prihodnosti. V najboljšem primeru se odzivajo na poročila zahodnih humanitarnih organizacij, ki pa vse po vrsti več ali manj prav tako sledijo tudi svojim interesom in pogosto delujejo tako kot zahtevajo tisti, ki jim največ donirajo.

V očeh Evropske unije in ZDA je Omar Bashir še naprej njihov najboljši mož pod soncem v Kartumu. Tako kot že vso neokolonialno zgodovino se naši gospodarji zanašajo na brezobzirne pohlepne samodržce v tretjem svetu, ki so dovolj močni, da lahko varujejo investicije in so pripravljeni naredili vse - ne glede na muke navadnih ljudi, samo da ostanejo na poziciji.

Kljub izdani tiralici Mednarodnega sodišča v Haagu Omar Bashir v očeh članic Arabske lige in celo Afriške Unije in praktično celega tretjega sveta ostaja junak in upornik proti zaroti nekdanjih kolonialnih sil, ki skušajo globalizirati svet in vzpostaviti one world government. Prisilna islamizacija in sudanizacija z izganjanjem in iztrebljanjem najbolj nedolžnih ljudi na Zemlji vred je nujna, če hoče ohraniti ozemeljsko celovitost Sudana in nadaljnjo razpadanje in odcepljanje provinc.

Vsi udeleženci v tem poslu imajo krvave prste. Niti komandanti in vojaki SPLA v Republiki Južni Sudan niso več ponosni uporniki in dostojanstveni borci za svobodo. To so zdaj premagani vojaki, ki jim diktirajo vedenje "ekonomski morilci". Niso si izborili svobode ampak novo suženjstvo.

Med tem se neskončno trpljenje žrtvovanih v votlinah in lisičjih luknjah, kamor bežijo pred arabskimi milicami, ruskimi Antonovi in kitajskimi migi nadaljuje. Prejšnji mesec sem jih v Nubskih gorah videl jesti pražene insekte. V Modrem Nilu sem kar naprej poslušal krčeviti jok mladih mamic, ki jim umirajo dojenčki med tem, ko iščejo zlato kot edini način kako priti do zdravil v sosednji Etiopiji.

**********************************

Ampak jaz se seveda nisem vdal. Vdali so se Samaritani. Potem, ko sem dvakrat izgnan dvakrat ponovno prišel nazaj, zdaj ne vedo več kaj bi naredili. Zdi se, da zdaj vlada nekakšen status quo. Bojim pa se, da se bodo spomnili česa novega. Zato se trudim biti čim bolj neopazen.

Mimo kapije grem tako, da vsakič počakam nekoga od domačinov, s katerim potem živo diskutirava in pri tem "pozabim" pozdraviti in se vpisati v knjigo gostov.

Za mizo zlezem v dve gubi, ne kašljam, ne pretegujem se in samo hitim tipkati tole dokler še lahko.

V vrsto za hrano se postavim zadnji za vsemi nubskimi delavci in spravim vase tako, da nikogar ne pogledam.

Vodo pijem, ko nihče ne gleda.

Ven grem, ko gredo vsi spat in tudi ta na kapiji dremlje.

Samaritani imajo materialno premoč – jaz pa moralno. Mislim, da večina ameriški delavcev v Samarithan Purse v Yidi to ve. Vsem sem povedal, da imam s seboj satelitski internetni sistem in da iščem zanj prevoz v Tabanyo takoj onkraj meje, da bodo domačini dobili poceni dostop na internet in lahko sami in neodvisno poročali. Nič ne skrivam, vse karte imam odkrite. Oni pa ne. Ne morejo jih odkriti, ker jih ne smejo, saj ne delajo samo za Boga.

Vsak trenutek, bi kdo lahko rekel: te bomo peljali. Pa ne.

To bi moral reči njih vodja, marinec Conor.

Pa ne.

Bo zmagal denar – ali človeško srce?

**********************************

Pri Bolisu spim spanje nedolžnega. Danes sem mu dal sto petdeset funtov za modro plastično ponjavo, ki jo je ponoči napel čezme, na kateri piše Samarithan Purse. Dobil jo je po zvezah, a je še ni plačal, ker seveda nima denarja.

Bolis Adam Kuwa je begunec v taborišču. Prvič sem ga srečal leta 2001 v vasi Sarafat Jamous v Nubskih gorah. Ravno sem slikal nage Tačojke, ko je prišel mimo z enoletno punčko v eni roki in puško v drugi in svojim značilnim čistim vedrim obrazom. Pritisnil sem ga in pozabil nanj vse dokler lani jeseni nisem izbiral fotografij za koledar Ustanove Tomo Križnar in Hope za leto 2013. Najbrž zato, ker sem toliko buljil vanj v pripravi za tisk in nato med potrjevanjem barv v tiskarni Medium v Žirovnici, kjer nas je Miran Dolar podprl in koledar zastonj stiskal, se mi je njegov obraz globoko vtisnil v spomin. Vse do trenutka, ko sem ga zagledal letos januarja, ko sva z Živo pila čaj na stojnici v taborišču Yida. Takoj sem ga prepoznal, čeprav je vmes minilo enajst let in nima več puške in je njegova hčerka, ki jo je takrat stiskal k sebi, zdaj že prava mlada lepotica.

Dvanajst let je stara. Toliko kot moja hčerka Maja.

Njegov dom, kjer živi s tremi ženami in skupaj z osmimi otroki, je tik pristajalne steze in ceste, ki vodi iz taborišča proti Nubskim goram. Zato sem se trikrat letos namenjen čez mejo ustavil, da sem se še zadnjič napil vode. Vsakič so me žene in otroci veselo vabili naj ostanem. In zdaj, ko nimam več mesta v Samarithan Purse, sem se naselil pri njih.

Izpred skromne čajarnice, ki jo vodi ena od žena, imam pregled nad vsem kar leta in vozi v in iz Yide.

Že štiri dni ni moč videti nobenega transporta. Vsa vozila so na severu, kjer se zbirajo za veliki podvig. Nube hočejo spremeniti oblast v Kartumu. Nobene druge možnosti več ne vidijo. Nikomur od mednarodnih posrednikov več ne verjamejo. Preveč so jih že nalagali. Berejo nas. Ne zaupajo nam več. Večina se zaveda, da je taborišče Yida le vaba in past v katero jih lovijo agencije OZN in tudi nevladne človekoljubne organizacije in drugi, ki se delajo da jim pomagajo, v resnici pa na skrivaj sodelujejo z vojaško diktaturo v Kartumu pri razdeljevanju naravnih bogastev v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Darfurju in drugod po eni najbogatejših afriških dežel.

Čudno, da nas tujce sploh lahko gledajo.

Sam jih lahko gledam. Ure in ure, cele dneve med čakanjem kakršnega koli transporta naprej v gore. Začenja se deževna doba. Težko bo. Ampak dobro v vsem tem je, da imam zdaj prvič po petih mesecih na tej poti veliko prostega časa. In lahko gledam …

Vse kar premorejo je vredno manj kot petdest eurov.

To kar imajo je značilno nubsko sožitje. Zdaj lahko čisto od blizu preverjam ali prav čutim ali ne. Na skrivaj vsake toliko stisnem tipko na diktafonu, da imam dokaz za vse vas, ki mi ne verjamete in še vedno mislite, da so ti ljudje brez vsakih šol divjaki, kako nežno se pogovarjajo, kako milo nazivajo drug drugega, kako otroci na migljaj ubogajo in kako med tremi ženami ni nobene ljubosumnosti, ko se Bolis vsako noč odpravi k drugi. V enega od treh kvartirjev v treh kotih s trsjem zavarovanega dvorišča. Verjamem, da otroci ubogajo ker živijo naravno življenje brez računalnikov in TV in daril iz smetnjaka potrošniške družbe. In da žene niso ljubosumne ker ljubosumnost ni naravna – vsaj dokler Bolis vsem izkazuje enako pozornost, kot sam trdi.

Z vojno v Nubskih gorah smo povezani prek Radija Tamazuj in Radia Dabanga, ki oddajata iz Amsterdama in edina poročata kaj se dogaja. Najbolj natančno pa prek Bolisovega brata, radio amaterja SPLA North, ki je včeraj zjutraj sporočil, da so njegovi prejšni večer odbili napad sudanske arabske vojske blizu Um Ruwabe severno od Nubskih gora in da so odločeni napredovati proti Kartumu. Proti temu so sudanske zračne sile predvčerajšnjim bombardirale kraje ob glavni cestni povezavi proti Kartumu in ubile šestnajst civilistov.

BBC, CNN, tudi Al Jazeera molčijo o vsem tem. Enako tudi svetovni tiskani mediji. Vsi nadzorovani. Vsi v službi ...

Vojna za spremembo skorumpiranega rasističnega režima v Kartumu, utegne biti dolga, najbrž bo umrlo mnogo, mnogo nedolžnih ljudi. To ni samo vojna z Arabci, ki zasedajo Sudan že stoletja, ampak v resnici tudi z velikimi silami praktično celega sveta. Zato s somišljeniki poskušamo vpeljati sistem video nadzora, ki bo omogočil občutljivim ljudem po svetu videti v to največje srce teme. Od leta 1999 smo preizkušali različne kamere in internetne povezave, od januarja letos poskušamo tudi z „letečimi kamerami“. To so ceneni modeli helikopterjev, malo večji kot ti s katerimi se pri nas igrajo ljubitelji tega športa, ki pa imajo nameščene HD kamere in lahko letijo 1000 metrov visoko, ostanejo v zraku pol ure, toliko kot za zdaj omogočajo najcenejše baterije in snemajo, ko jih vodimo s pomočjo radijskih valov, ali pa programiramo, da opravijo prelet z ene do druge GPS točke. Izvežbani lokalni piloti, prostovoljci bodo lahko posneli napade vladne vojske in milic na staroselske vasi med etničnim čiščenjem. Več kot bo letečih kamer, bolj bo svet lahko priča, kaj počnejo arabski vojaki in mudžehedini z afriškimi staroselci v zaprtih enklavah. Bolj, ko se bodo v Kartumu generali zavedali, da jim iz zraka gledamo pod prste, manj si bodo morda upali požigati, pobijati in iztrebljati. Mednarodnim ustanovam, ki so ujete v pasteh birokratske nemoči, bomo s posnetki, o tem koliko domorodnih ljudi še vedno vztraja v svoji kulturi in na svoji zemlji, pomagali, da bodo z arogantnim režimom spogajale vsaj cone brez dovoljenih preletov bombnikov in koridorje za dostop humanitarne pomoči ne samo v begunjsko taborišče Yida, ampak naravnost v vasi, kjer se borijo za pravico ostati to kar so. Najmanj pol milijona Nub še vztraja na svojih domovih in se nočejo vdati v Yido, ker vedo da ne bodo mogli nazaj, saj bodo njihovo zemljo zasedli tujci. Skupaj z staroselci Modrem Nilu in Darfurju gre torej za več nekaj milijonov ljudi. Nihče ne ve točno, saj jih še nihče ni preštel.

Začetniki smo - a upamo, da bo video nadzor podprlo vse človeštvo. Prostovoljci smo - ne vojni dobičkarji. Nič si ne jemljemo od donacij: sami si plačujemo letalske karte, hrano, zavarovanje. Donacije potrebujemo le za opremo in produkcijo filmov. Če sočustvujete in nas podpirate - prosim nakažite skromen prispevek. Za leteče kamere in satelitski internet prek www.Hope.si. Za novo kamero in snemanje novega dokumentarnega filma, v katerem se vam obvezujem povedati vse kar si še ne upam prek www.TomoKriznar.com.

Najlepša hvala!

Tomo Križnar, taborišče beguncev Yida, meja med Sudanoma, 9. maj 2013