Tomažu Pengovu na pot

Dobro se spomnim, kdaj sem te prvič slišal, Tomaž. Bilo je maja 1973 in bilo je toplo in sončno in prijetno in brezskrbno. Vse je cvetelo in dehtelo in deklice so se nasmihale.

»Cesta, zavetje nemirnih ljudi …,«

Glas z gramofona, ki je priplaval skozi okno na vrt v Kranju, kjer smo med padajočim pelodom sedeliprijatelji, je bil tako neskončno lep, tako nežen, tako zelo dober.

»… izginja, in skozi stopinje drsi,
ko odhaja, in glasna obzorja rodi …«

Zvenenje tvojih strun, ki ga je spremljalo, je bilo tako čudovito, tako omamno, tako vzneseno kot bi ne bilo iz sveta, ki sem ga do takrat poznal.

»… tihe roke neštetih ur pijejo svet neznan,
prav tam, na cesti, med klasjem hitečih ljudi,
ki živijo brezčasne trenutke glasov,
ko letijo, po stezah stoletnih sledi,
sončna zarja je njihova sreča, ko sence budi …«

Mislim, da je bilo hrepenenje tisto, kar me je zvabilo na Pot. Hrepenenje po lepšem, neskončna želja po žlahtnem, po bolj plemenitem. Po nečem, kar si mi dal ti, Tomaž, v svoji glasbi slutiti, da obstaja. Nekje daleč, nekje je, nekje mora biti.

In sem šel. S tvojimi glasovi v sebi, iskat to, to … To neskončno lepoto.

Šli so tudi drugi. Tvoji in moji, najini prijatelji. V Grčijo, v Indijo, v Južno Ameriko, v Afriko in vsepovsod.

Tomaž, ti si pognal iskati celo generacijo. Tomaž, ti si nas poslal v svet.

Sam nisi šel nikamor več. Ne vem, zakaj ne. Ne vem zakaj si sam ostajal doma. Morda nisi potreboval. Morda si se bal, da takih svetov, ki si nam jih dal slutiti, ni nikjer več. Morda si zato toliko pil, da bi pozabil bolečino nad svetom. Ki je, med tem ko smo mi kar naprej odhajali in se vračali k tebi poročati, čemu smo bili priča, nastajal okoli tebe.

Če ne bi kar naprej odhajal, bi čisto lahko tudi sam obupal, se zapil, pokončal samega sebe.

Med tem, ko si ti počasi in na obroke umiral, si me še naprej vsa desetletja prijateljevanja podpiral. Nisi me samo navdihoval s svojimi novimi skladbami, ampak si mi tudi ohranjal vero v Človeka. S tem, da se nisi nikoli prodal. Nisi se prodal za denar. Nisi se dal podkupiti. Nič nisi dal iz rok, preden nisi bil prepričan, da je popolno in perfektno. Do svojega konca si se upiral poenostavljanju, primitivizmu, vulgarnosti, vsesplošni korupciji, ki je med tem zmagovala nad praktično celo družbo.

Našel sem plemenito in žlahtno, ki si ju me poslal iskati. Ne v velikih mestih, ne v turističnih središčih, ampak na najbolj stranskih poteh, kamor si mi kazal pot. Viteza, malega princa sem našel med staroselci. Med starožitnimi domorodnimi ljudmi. Med aborigini, med ljudmi od originala, med originalnimi ljudmi. Tam, kjer so poslednji indigeni najbolj ogroženi, najbolj napadani in najbolj zahrbtno in na skrivaj iztrebljani. Med plemenitimi plemenjaki v Nubskih gorah na meji med dvema ognjema v Sudanu.
Našel sem ponos v vrednotah in dostojanstvo v odnosih, ki jih še vedno živijo preganjani od skoraj celega človeštva. Našel sem, za kaj se je vredno boriti vsem naporom in tveganjem navkljub …

Leta 2008 si na pobudo svoje prijateljice Bebeza dokumentarni film "Dar Fur - Vojna za vodo," ki sva ga z Majo Weiss naredila v koprodukciji z RTV SLO, napisal in skupaj z Igorjem Leonardijem posnel skladbo "JebelMarra."

JebelMarra je 3000 m visok ugasli vulkan v Darfurju, pod katerim leži največje podzemno jezero pitne vode na planetu. To je mistična gora, za katero se na hrbtih sužnjev, rekrutiranih staroselcev, tepejo vse sosednje, pa tudi tuje sile. Tudi te, s katerimi živimo v isti Uniji.

Vztrajal si, da moramo povedati celo resnico.

Hvala, Tomaž!

Zdaj, ko si končno le odpotoval tudi sam, ti lahko samo še želim čim manj cestnih banditov. Srečno Pot, prijatelj ...

Tomo Križnar, Postojna, 10. Februar, 2014