Pismo na pomoč iz Nubskih gora

Tomo Križnar in Klemen Mihelič znova v krajih, pozabljenih od sveta

19. februar 2013 ob 10:48

Ljubljana - MMC RTV SLO

Niti popolna negotovost z raketiranjem in bombardiranjem, niti množična lakota ter popolna odsotnost vsega, kar imamo za urbano in civilizirano, niti najbolj nevarna vaba in past, ki jo nastavlja svetovna skupnost z ZN-om in nekaterimi nevladnimi organzacijam na čelu v taborišču za nubske begunce v kraju Yida petdeset kilometrov onkraj meje v novi državi Južni Sudan, ne bo prisililo vseh v več kot petdesetih afriških plemenih, da bi zares zapustili svete kraje, kjer počivajo kosti njihovih prednikov.

Nuba v starem egipčanskem jeziku pomeni suženj in "jabal el nuba" arabsko pomeni gore sužnjev. Tu, v granitne ostanke nekdanjih vulkanov, so se pred lovci na postavne deklice in dečke že vse od nastanka prvih urbanih civilizacij ob Nilu, Tigrisu in Evfratu skrivali tisti, ki se niso marali pokoriti in prešteti.

Ne Arabci, ki izvajajo iztrebljanje, ne Kitajci in Rusi, ki jih podpirajo z bombniki antonov in z migi, niti Američani in Evropejci, ki skrbijo predvsem za svoje gospodarske interese v Južnem Sudanu, niti ves preostali svet z vsemi svojimi birokrati v mednarodnih organizacijah vred - nihče se ne zaveda žilavosti, vitalnosti in odpornosti teh korenin človeštva, ki se zdaj leto in pol od začetka nove vojne za nadzor njihovih gora bolj kot prej zavedajo, kako sami so ostali in kako v resnici ne morejo zaupati nobenemu predstavniku več.

Vse, kar bo doseženo in je že doseženo, bo le novo in novo trpljenje, neskončno trpljenje teh, ki so nam vsem lahko za zgled, kako se zoperstavljati vsesplošni korupciji od udobja in prestiža odvisnega dela človeštva!

Dvignite se, množice novih in novih sužnjev v industrijskem svetu, ki vas držijo na vajetih ti isti gospodarji sveta s taktikami moderne zabave in pozabe! Vi ste tisti, v katere imam še vero, saj sem odraščal pri vas in se vas naučil razumeti in vsemu navkljub spoštovati. Prosim, zavzemite se za svoje najbolj nedolžne, ki nočejo nič več, kot samo ostati na svoji zemlji. Nič od nafte, nič od mehaniziranega agrobiznisa, samo toliko vode in pridelkov iz znoja in krvi, kolikor jih potrebujejo njihovi otroci za osnovno preživetje. Postavite se, prosim, v bran čistih, neprodanih žrtev svetovnega reda, kakršen se nam je vsem skupaj razrasel. Prosim, zahtevajte takoj konec izganjanja, eksodusa in genocida nad svojimi najbolj nepokvarjenimi brati in sestrami.

Prosim, prosim, zdaj, ne jutri!

Da ne bo prepozno. In se ne bo dalo nič več narediti. In da ne boste tudi sami prišli pod kolesa vedno večje mašine, ki melje in lomi vse, kar je naravno in vredno. Saj se še spomnite tistega s Schindlerjevega seznama: "Ko so prišli po soseda, nisem nič rekel, ko so prišli po naslednjega, se prav tako nisem postavil zanj, ko so prišli po mene, pa ni bilo nikogar več, ki bi se lahko zavzel ..."

Prosim, ne spreglejte, kar čutite tudi sami. Vladajoče združbe, ki so zrasle v svetovnih centrih moči, ne potrebujejo več ljudi. Ne Nub, ne drugih staroslecev, niti ne več večine vas, ki jim delate in plačujete davke. Sužnji danes ne štejejo, nimajo nobene vrednosti več. Fizično silo so že zdavnaj nadomestili stroji in olje. Ti, ki okupirajo svet in prevzemajo vso oblast, potrebujejo zgolj naravne vire in energijo in nekaj nafte za pogon in mazanje strojev.

Tukaj na koncu sveta se to lahko najbolje vidi. Tukaj v najbolj skritem in zavesti in vesti sveta najteže dostopnem kotu sveta, v gorah med največjo puščavo in največjimi močvirji na Zemlji, se dogaja največja humanitarna kriza na planetu. Nikjer niso mediji bolj odpovedali. Nikjer se ni nad domorodce, ki živijo v ekoloških vaseh, še najbolj podobnih našim božičnim jaslicam, skoraj povsem neodvisno in samostojno, ni spravilo več in bolj zahrbtnih zlikovcev, kot sem v Nubske gore v pokrajini Južni Kordofan, Sudan. Spomnite se prosim, da je vojaško hunto v Kartumu Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu že pred tremi leti obtožilo, da je krivo štirih največjih grozodejstev, vključno z genocidom - a se predsedniku Omarju Baširju, ki je prevzel oblast z vojaškim udarom pred triindvajsetimi leti, ni zgodilo popolnoma nič. Še naprej govori, da so borci za svobodo v Nubskih gorah le neke vrste insekti. Glavni klavec Mohamed Haroun še naprej naroča svojim janičarjem, naj pokoljejo, ne postrelijo, ker je municije škoda, prerežejo grla vsem, ki jih ujamejo, nobenih ujetnikov, nič preživelih … In to se zdaj dogaja. Že pred razglasitvijo neodvisnosti Južnega Sudana julija 2011 sta napovedala, da če bodo mirovni posredniki dosegli odcepitev juga, za preostanek Afričanov v Sudanu ne bo nobene milosti. Zato, da tudi v Nubskih gorah tujci z referendumi ne bi ukradli še enega kosa Sudana, jih bodo prej pokončali do zadnjega.

Taborišče za begunce Yida je najbolj nevarna vaba in past zato, ker vsa svetovna skupnost pomoč pošilja južno čez mejo v Južni Sudan, ne pa naravnost v vasi, kjer sočasno ves svet miži pred največjim nasiljem. Jasno, da domačine mika v taborišče do hrane in relativne varnosti in baje kmalu tudi do šol spraviti vsaj svoje otroke. Ampak zdaj že večina ve, da se bodo v taborišču otroki navlekli druge kulture nekako tako kot naši otroci z podeželja, če se preselijo v mesta. Yida je bango, ponavljajo nubski starešine. Yida je heroin, brez katerega ne bomo mogli več. Fizična kondicija bo padla, po letu ali dveh poležavanja ob minimalni hrani brez vsake perspektive izboljšanja se bomo polenili, pozabili kulte čaščenja telesa in spolne sile. Še otrok ne bomo več spočenjali - medtem ko bodo naši borci v gorah ostali brez podpore družin, žena, otrok, ljubezni, najmočnejše sile. Na najboljšo črno puhlico po dolinah med gorami bo sudanska vojska naselila Irance, Iračane, Savdijce z buldožerji in moderno agromašinerijo, ki bodo zravnali jaslice v velike plantaže in farme. To je točno to, kar hoče Omar Bašir. Na ta način bodo Arabci in tujci ob povsem zakoniti podpori humanitarnih organizacij dosegli svoje.

V taborišče Yida se je do zdaj umaknilo samo 65.000 beguncev iz Nubskih gora. Že kratek sprehod da čutiti, da ljudje zares hitro zgubljajo kulturo. In identiteto. Manj prijazni so in odprti, še malo in bodo taki kot smo vsi mi drugi ...

Zato vas prosim, prosim, prosim, podprite nas! To utegne edino pomagati, da bomo prisilili ustanove, ki smo jih ljudje zato ustanovili, da bodo opravile svoje poslanstvo. Agencije ZN-a se bodo rešile spon svojih kriminalnih botrov in začele delovati, kot imajo zapisano v statutih - podobno, kot smo aktivisti enkrat že dosegli v prejšnji vojni (1985-2002). Šele, ko jih bomo pritisnili ob zid in se bodo birokrati ustrašili, da bodo usahnile naše donacije. Politiki bodo šli v žerjavico po kostanj, ko jih bomo razkrinkali in morda vrgli s piedestalov, na katere smo jih sami postavili. Akademiki, ki jim z igro "cesarjeva nova oblačila" omogočamo visoko izobrazbo, se bodo postavili na našo stran in začeli služiti šele tisti trenutek, ko jim bomo pljunili v skledo, da v resnici nič ne znajo, to pa samo zato, ker tiščijo glavo v pesek ... Prosim, pomagajte nam to največjo podlost narediti vidno in slišano.

Prosim, pomagajte nam s poceni kamerami, satelitskimi modemi in satelitskimi povezavami opremiti čim več domačinov v Nubskih gorah, Modrem Nilu in Darfurju, da vas bodo dosegli njihovi klici na pomoč in neposredna poročila o tem, kaj se v resnici dogaja.

Začeli smo leta 1998. Dve leti pot em, ko me je Omar Bašir na zahtevo takratnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška pomilostil obsojenega, da sem kriv vohunjenja in krivega poročanja o Sudanu, sem se vrnil z prvimi kamerami in internetnimi povezavami, izkušen, da o nadaljevanju vojne in pokolih civilnega prebivalstva nihče več ne poroča, ker nihče več nima interesa. Vse prispevke je zbrala civilna družba na koncertih, dražbah del likovnih umetnikov in donacijah po ogledu dokumentarnega filma Dar Fur - Vojna za vodo, ki sva ga naredila z režiserko Majo Weiss prav za ta namen. Leta 1999 se je pridružil Klemen Mihelič, skupaj z prijatelji ustanovitelj humanitarne organizacije HOPE, ki deluje po popolnoma novem konceptu na popolnoma prostovoljski osnovi, z idejo miniaturnih kamer, ki so pomagale ustaviti poročila o posilstvih kot glavnem orodju za preganjanje domorodnih plemen z območij, bogatih z naravnimi viri. Od tedaj smo redno prisotni na celi frontni črti, kjer med dvema ognjema izginjajo družine afriškega rodu. Od opreme, ki jo ima vsaka organizacija za človekove pravice, in treniranja domačih prostovoljcev smo letos prešli na sistem videonadzora s kamerami, ki letijo. Na prizorišču že drugi mesec preizkušamo, kako uporabiti tako imenovane leteče kamere, daljinsko vodene majhne modele letal brez pilotov, drone, ki imajo za cilj namesto ubijajanja resničnih in namišljenih teroristov na Bližnjem vzhodu in drugod v Aziji snemati iz zraka, od koder se ne pričakuje, in tam, kjer je prenevarno in kamor ne more blizu noben živ človek.

Ni nas ravno veliko. Vseh nismo pokazali v našem dokumentarcu “Oči in ušesa Boga”. Za zdaj se še bojimo, da nas bodo pokončali tisti, ki jim križamo interese, še preden nam vas bo uspelo priklicati.

Ampak trpljenje, ki sem mu priča okoli sebe, hujše kot med deževno dobo lani poleti, prizori množične lakote, vsakodnevno bombardiranje, raketiranje iz arabskih garnizonov med gorami, otroci brez praktično vsakih šol, učiteljev, starci, ki umirajo za grmovjem, noseče žene - moj bog, vse žene in dekleta so noseče, kar najbolj gane ... me zdaj prvič sili, da vas vse, ki ste še občutljivi in še niste postali mašine, nagovorim na takle način. Prosim, donirajte preko naših strani HOPE.si in TomoKriznar.com. Ne pretiravajte, nakažite samo toliko, kolikor lahko pogrešate.

Jaz pa se zavezujem, da bo vse, brez enega centa, ki bi šel za plače, potne stroške in zavarovanje, doseglo tiste, ki so do tega najbolj upravičeni. Prepričan sem, da bomo tako lahko zmanjšali najbolj krivično in najbolj nesmiselno trpljenje najbolj nedolžnih in hkrati najbolj navdušenih in še vedno v ideale verujočih domačinov planeta.

Več, zakaj in kako smo razvili naše akcije, si lahko preberete v moji knjigi Nafta in voda. Hvala vnaprej za vaše zaupanje v času, ko zaupanje in upanje izginjata najhitreje in njuno mesto zavzemata predvsem apatija in kolektivna depresija.

Tomo Križnar, nekje v Nubskih gorah, 17. februar 2013