Sporočilo za javnost

Odcepitev Južnega Sudana in razglasitev neodvisnosti nove 193. članice OZN so zadnji teden pokrivali vsi mediji in podprle praktično vse svetovne politične elite. Hkrati pa so - kot da so se za to dogovorili – skoraj vsi ignorirali usodo afriških ljudstev, ki so ostala v severnem Sudanu. Torej severno od nezadostno definirane meje v mirovnem sporazumu iz leta 2006, koder prevladujejo domačini prepričani v svojo arabsko identiteto.

»Če se bo jug odcepil, do etičnih in verskih manjšin v Sudanu ne bo nobene milosti.« je že januarja pred referendumom izsiljeval sudanski predsednik Omar Hassan al Bashir.

Diktator, ki je prevzel oblast pred dvaindvajsetimi leti z vojaškim udarom in ga Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu z obtožnico, da je zaradi iztrebljanja afriških staroselcev v Darfurju kriv med drugim tudi genocida, značilno impotentno ne more spraviti v Haag, je jasno celemu svetu napovedal, kaj se bo zgodilo petinpetdesetim afriškim plemenom v Nubskih gorah, kot tudi afriškim ljudstvom v provinci Modri Nil, Abyei in Darfurju.

Tuji mirovni posredniki, ki so leta 2002 pod ameriško taktirko spravili legendarnega vodjo Nubov za pravico ostati Nuba - komandanta SPLA (Sudan People Liberation Army) Abdel Aziza in predstavnike sudanskega diktatorja za pogajalsko mizo v Švici, so vsa leta dobro vedeli, da politično niso nič rešili. Premirje med borci za osnovne človekove pravice in potomci lovcev na sužnje v osrednjem Sudanu je koristilo predvsem kot vzorec za veliko pomembnejšo pacifikacijo »divjakov SPLA na jugu Sudana«, ki so se prvi uprli totalni marginalizaciji in iztrebljanju. Politično ni bilo nič rešeno zato, ker so Nube v Nubskih gorah v provinci Južni Kordofan in podobna staroselska ljudstva v provinci Modri Nil, njihovo plodno puhlico in vodo - tuji plačanci in vojni dobičkarji po mukotrpnih pogajanjih leta 2006 s tako imenovanim Comprehensive Peace Agreement-om ponovno zamešetarili v sužnje in prodali severu – v zameno za z nafto bolj namočeno provinco Abyei.

Večina tistih, ki so se prejšnjo soboto šopirili na slavnostni tribuni in ploskali generalnemu sekretarju OZN Ki Moonu, govornikom iz ZDA, EU, AU in Kitajske in tudi samemu sudanskemu diktatorju - ki je prišel spustiti sudansko zastavo in gledati, kako se dviga enaka, a z rdečo zvezdo - so vsa ta leta od sklenjenega mirovnega sporazuma vedeli, da bo vojna v Nubskih gorah in drugod ob meji ponovno izbruhnila tudi zaradi redkih nas, ki nam je zaradi nekega čudnega razloga mar do najbolj nedolžnih in najbolj čudovitih skupnosti, ki se upirajo sprejeti moderno življenje in vztrajajo v starih vrednotah sožitja z vsem kar je, kar naprej na vse načine protestirali in opozarjali.

V Evropski Uniji so mi svetovali previdnost. Govorili so mi, da »moramo malo potrpeti«.

»Zdaj je najprej važno odcepiti jug, šele potem bomo pa še druge dele Sudana…«

Odkrito, brez sramu, kot da je kolateralna škoda, ki pri politiki »tam, kjer se kregata dva, tretji dobiček ima« nastaja – nekaj popolnoma sprejemljivega.

Samo v Nubskih gorah je v napadih sudanske vojske umrlo v petih tednih po izbruhu vojne 6. junija več kot šest tisoč ljudi. Nihče ne ve, koliko je razseljenih, komandant Abdel Aziz ocenjuje, da je zbežalo z domov vsaj pol milijona od dveh milijonov prebivalcev Južnega Kordofana.

Našel sem jih v votlinah po gorah, brez vsake pomoči mednarodne skupnosti, izpostavljene vsakodnevnem bombardiranju iz ruskih Antonov-ov in kitajskih MiG-ov.

Ampak žrtve tokrat ne umirajo tiho. S pomočjo kamer in satelitskega interneta s katerimi smo jih opremili, vsak dan razstavljajo na najbolj grozljive načine pobite raztreščene otroke, žene, mame, starce, ...

Od 13. junija do 4. julija sem za projekt, ki smo mu v Nubskih gorah dali ime »Oči in Ušesa«, vsak dan zbiral posnetke, ki so jih z vseh strani prinašali člani naših enajstih timov, ki z več kot 80 kamerami dokumentirajo vojne zločine in prek treh modemov, ki jih je pretihotapil v gore Klemen Mihelič, ustanovitelj humanitarne organizacije HOPE, pošiljal v svet.

Odzvali so se vsi največji svetovni oblikovalci percepcij in poslali najbolj znana imena z bojišč v Afganistanu, Iraku, Libiji. Vsem smo v Nubskih gorah do 9. julija, ko smo vsi ušli na parado v Jubo, pomagali spoznati, da v ustaljeni podobi evforičnega novega Južnega Sudana nekaj ne štima.

Sudanska vojska ubija civiliste, jih preganja z njihove zemlje – a to se zdaj dogaja na severni meji in njihovi soborci iz 21-letne državljanske vojne, ki je vzela 2 milijona življenj, so to sprejeli - so drug za drugim poročali.

Če za svoje ljudi ne skrbe Afričani sami, zakaj bi morali mi.

Vsi so skušali skriti dejstvo, da osvobodilno gibanje SPLA ni začelo leta 1983 iz želje po neodvisnosti, ampak iz upora sužnjev proti svojim tradicionalnim gospodarjem. Večina vprašanih v južnem Sudanu na vprašanje "kaj se je zgodilo z ustanoviteljem in vodjo SPLA?" ni odgovorilo, da je umrl v letalski nesreči, ampak, da so ga ubili Američani in Evropejci, zato ker je nasprotoval odcepitvi in se zavzemal za človekove pravice za vse in nov enotni demokratični Sudan. Nihče od slavnih novinarskih imen se ni spustil globje in analiziral, zakaj SPLA na jugu ne pomaga žrtvovanim junaškim soborcem v Nubskih gorah in Plavem Nilu, kaj šele, zakaj se ne zavzamejo za Afričane v Darfurju, ki jih sudanska vojska in milice še naprej redno bombardira in pobijajo, čeprav naj bi po v Abuji (Nigerija) leta 2006 podpisanem mirovnem sporazumu tam vojne sploh ne bi smelo biti.

Niso objavili naših posnetkov, ki smo jih poslali zastonj, ampak so Time, New York Times, Guardian, Independent … poslali svoje profesionalne novinarje, ki so preleteli pol sveta in zapravili še pa še denarja, da so posneli arhetipske imidže otrok z muhami v očeh tokrat v votlinah, ranjence v bolnicah in zanikrne bajte. Namesto, da bi nam namesto letalskih kart, hotelov in visokih zavarovanj raje kupili kamere, računalnike in prenosne satelitske internetne modeme ali vsaj pokrili stroške prenašanja slik. Da bi lahko domorodni fotografi in poročevalci še bolj razvili mrežo in ujeli vanjo vsako nesrečno žrtev vsak hip in kjerkoli v gorah.

Opravičili so se, da so svoje poslali, ker mora biti pod vsako objavljeno sliko podpisan profesionalni fotograf, ne pa neki tim Oči in Ušesa. Tako baje zaradi verodostojnosti, da ne bi slike prirejali v propagandne namene.

Celo Ali Žardin v slovenski Sobotni prilogi Dela je zavrnil objavo deklice, ki v dveh kosih objema svojo prav tako razkosano mamico.

Množice sploh niste obveščene, kako zgleda na tleh, vsak dan. Medtem sudanski predsednik Omar Bashir vsak dan naroča nova bombardiranja.

Najbolj nedolžni domačini ne morejo zasaditi. Čez mesec ali dva bo zmanjkalo zalog. Priča sem bil, da ljudje, ki se skrivajo po vrhovih gora brez vsake zaščite (Varnostni svet je prejšni dan enoglasno izglasoval umik svojih sil. Zadnje nevladne humanitarne organizacije so zato, ker so predvidevale vojno, umaknile svoje bele ljudi že pred mesecem. Sudanska oblast je prepovedala vsak dostop, vsako humanitarno pomoč, in medije (v Kadugliju so pretepli in pregnali novinarje Al Jazeere).

Do danes Evropa in Amerika nista dvignila glasu v zaščito staroselcev. S tem sta vsemu pravičnemu svetu pokazali, da jima v resnici ni mar za spoštovanje osnovnih človekovih pravic, ampak da se za dvolično igro, tako kot že vso zgodovino, ponovno skrivajo dobičkarski interesi…

Medtem sudanska vojska in plačane milice ubijajo naprej. Obkoljenim in obleganim domačinom, ki ne morejo nikamor pobegniti so najboljši prijatelji skale in kače v votlinah. Posnetki so jim edino upanje, da se boste vi, ki ste še občutljivi, zganili. V času digitalnih kamer in satelitskih internetnih modemov informacije niso več privilegij velikih mainstream medijev – ampak si jih lahko privošči civilna družba. Tudi če svetovne elite, ki obvladujejo upravljanje percepcij množic preko etabčiranih main stream medijev, še naprej v sramoto vsega človeštva žrtvujejo, se ljudje vsepovsod po planetu lahko ob posnetkih prepričamo o lažeh vlade v Khartumu in zanikanju sodelovanja vlad na vseh straneh sveta na tem velikem ljudožerskem pikniku, se lahko mimo njih odzovemo klicem na pomoč.

Prosim, prosim.

Dva milijona jih je – nobena skupnost na planetu ni bolj ogrožena. Nobena družba nima bolj brezsrčnih sovražnikov.

Maščevanje elit na severu, ki so izgubile to, kar so smatrale za svoje, je strašno. Maščevanje arabskih gospodarjev vojn za prvo zmago korporacij s sedeži v zahodnem svetu, ki so jo po porazih v Afganistanu in Iraku dosegle kar tako in brez vojne, skozi nevladne humanitarne organizacije in misionarska središča, grozi, da bo dokončalo načrt popolnega iztrebljanja domorodnih ljudi iz zadnje vojne 1985 – 2006, ki smo jo uspeli ustaviti s premirjem v Švici. Še nikoli v svoji zgodovini se Nube niso soočali z večjo nevarnostjo. Še nikoli prej niso nad njih z neba vrgli pekla. Še nikoli prej niso bili lovci na sužnje opremljeni z MiGi. Ampak tudi nubski bojevniki nikoli prej niso bili tako dobro opremljeni z zaplenjenim orožjem.

Tam, kjer se borita slona – trava nastrada, pravi afriški pregovor.

Najbolj trpijo in umirajo civilisti.

Veliki stroj ne rabi več sužnjev – ampak samo še olje za mazanje in pogon.

Je to v kolektivnem nezavednem ljudi v industrijskem svetu skriti vzrok, zakaj smo tako tiho?

Razumem, da ne veste, ker vas main stream mediji ne obveščajo – ampak izvolite pogledati na www.hope.si in www.TomoKriznar.com to kar pošiljajo žrtve z žrtvenika same. Na teh straneh najdete tudi račune za donacije za kamere in satelitski internet.

Hvala!

Tomo Križnar

Kairo – Rim, 15. julij 2011






Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere". Prosim donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

TRR:
SI56 0510 0801 3175 987
BIC:
ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite
KOLEDAR 2014




Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana

Donacije za kamere in internet
TRR:
SI56 6100 0000 1966 537
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere

Donacije za vrtalno napravo
TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC:
HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet.

Obe ustanovi tesno sodelujeta.


Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji


Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube




sponzorji: