Jezik / Language



Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo

Za zaščito domorodnih ljudi v Nubskih gorah so zdaj najbolj pomembne "leteče kamere." Prosim, donirajte za postprodukcijo novega dokumentarnega filma o letečih kamerah, ki ga od januarja 2013 snemamo v Nubskih gorah.

Leteča kamera

Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu video nadzora področij v konfliktih. Še posebej pa osveščajo o nasilju nad staroselskimi ljudstvi.

                   TRR:
    SI56 0510 0801 3175 987
                   BIC:
             ABANSI2X

Sredstva lahko prispevate tudi tako, da kupite

KOLEDAR 2019

 
 

 

 

 

Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana


Donacije za kamere in internet
TRR:
   SI56 6100 0000 1966 537 BIC: HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere 

Donacije za vrtalno napravo:

TRR:
SI56 6100 0000 1846 742
BIC: HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Vrtalna naprava 

Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za nakup in dostavo mobilne vrtalne naprave za vodo v Darfur ter prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet. 

Obe ustanovi tesno sodelujeta. 

 
Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji

Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube

Sponzorji:


"Življenje je darilo. Darilo se spodobi sprejeti, si ga ogledati, pa tudi prijeti, ga občutiti, povonjati, okusiti, uživati in uporabiti ... Darila so namenjena v dobro. Pravzaprav je vse namenjeno v dobro. Vsak dogodek, tudi velik problem, v sebi nosi darilo - izkušnjo, doživetje, smisel življenja. Potovanje z biciklom je bil poskus videti ta naš svet na nekonvencionalen način oziroma razviti novo občutljivost za drugačno predstavljanje stvarnosti, načinov bivanja in transcendentalnega preživetja.

Ljudje smo kot celice istega kozmičnega organizma. Vsak ima svojo funkcijo in svoj smisel. Sopotniki smo. Vsak človek je sam svoj odrešenik in vsak ima svojo pot ... Vsi pa smo otroci iste matere. Imejmo se radi."

Tomo Križnar

Biografija

Tomo Križnar je bil rojen 26. 8. 1954 na Jesenicah. Je diplomiran ekonomist in strojni inženir.

Že kot študent je veliko potoval:
leta 1976/77 z avtoštopom okoli sveta,
1978 z motorjem čez Afriko,
1979 z mopedom okoli Južne Amerike,
1980 z oslom, dvema kozama in štirimi kokošmi prvič k Nubam v težko dostopno osrednjosudansko provinco Kordofan. Od tam se vrne z neznano tropsko boleznijo, v kateri mu zdravniki prognozirajo le še leto življenja ...

1980 se zaposli v Iskri Telematiki, kjer dela kot vodja projekta odnosov z IBM International.
1985 razočaran nad propadanjem vsega, v kar je verjel, sede na kolo in se odpelje delati kot prostovoljec v taborišča beguncev v Pakistanu, Indiji, Sri Lanki, Kampučiji …
1989 izda v samozaložbi knjigo: O iskanju ljubezni ali z biciklom okoli sveta.
1993 sledi Šambala- z biciklom v Tibet.
1994 Samotne sledi.
1995 Mana - z biciklom med Indijanci.
1999 Nuba, čisti ljudje.
2010 Nafta in voda.

V knjigah in prispevkih za medije se ukvarja z občutljivostmi preživelih staroselskih kultur in načini, kako jih zaščititi.

V letih do 2006 nadaljuje z dokumentarnimi filmoma Nuba, čisti ljudje in Nuba, ljudje z druge s strani, s katerima lobira in skuša prepričati javnost in politične somišljenike, da se metastaze raka širijo po vsem Sudanu, dokler ga februarja 2006 slovenski predsednik ne pošlje kot svojega posebnega odposlanca v zahodno sudansko provinco Darfur predstaviti predlog njegovega mirovnega sporazuma upornikom.

Potem ko OZN prepričajo Drnovška, da obisk v taborišču darfurskih beguncev na meji med Čadom in Sudanom ni varen in le-ta Križnarja odpokliče nazaj v Slovenijo, Križnar sam, na svojo pest, prečka mejo in s kamerami pet mesecev dokumentira vojno in nasilje nad civilnim prebivalstvom - dokler v zelenih gorah ugaslega ognjenika ne odkrije glavnega vzroka spopadov med arabskimi in afriškimi plemeni kot tudi različnimi frakcijami upornikov. Takoj za tem ga med staroselskimi Furi, ki stražijo največji naravni vodni rezervar med Nilom in Nigrom, napadejo združene sile arabske vladne vojske in zaghawskega uporniškega komandanta Minawija, ki je podpisal s strani ZDA orkestriran mir. Umakne se v bazo Afriške unije, ki ima v Darfurju mandat opazovalca, a ga le-ta preda sudanski vojaški varnostni službi. Pod obtožbo vohunjenja in lažnega poročanja o Sudanu je obsojen na dve leti zapora.

Po dveh mesecih v ječi v El Fasherju ga 6. septembra 2006 sudanski diktator Omar al-Bashir pomilosti in izžene.

V sodelovanju z režiserko Majo Weiss podobno kot pri prvem dokumentarcu o genocidu nad Nubami in posnetki, ki jih je uspel tik pred aretacijo skriti in jih je dobil nazaj z pomočjo tistih Darfurcev, ki jim je do tega, da resnica doseže občutljivi del sveta, Križnar dve leti kasneje maja leta 2008 konča celovečerni dokumentarni film »Dar Fur – Vojna za vodo.« Z njim skuša spremeniti splošno veljavno predstavo, da gre v Darfurju zgolj za spopade med Arabci in Afričani ter prepričuje civilno družbo in politične elite, da se vojna za kozarec vojne med podobno marginaliziranimi afriškimi staroselci in arabskimi nomadskimi pastirji, ki jo povzročajo klimatske spremembe, izkorišča za vojno velikih globalnih sil za nadzor nafte v Sudanu in širšem Sahelu prek manipuliranja sužnjev na obeh straneh. Najbolj učinkoviti način za pomoč otrokom in ženam na žrtveniku sveta pred posilstvi kot najzahrbtnejšim orodjem iztrebljanja prepozna v kamerah, ki so ga ščitile pred plačanci sudanskih oblasti v času med uporniki.

Od tedaj Križnar nagovarja tiste, ki jim ni vseeno, da je Darfur treba opremiti z napravami za iskanje vode in video nadzorom. Domačinom je nujno treba pomagati ostati doma, tako da si bodo sami iskali fosilno vodo in jih povezati z ostalim človeštvom z močjo medijev.

Marca 2009 s sredstvi, zbranimi na dobrodelnem koncertu slovenskih in afriških glasbenikov, kupi prvih pet kompletov video kamer, mini prenosnih računalnikov in satelitskih telefonov ter se ponovno ilegalno vrne v Darfur. V sodelovanju s humanitarnim koordinatorjem izuči prostovoljce snemanja in pošiljanja dokazov o nasilju medijem. Maja 2009 Suleiman Jamous sporoči, da je na področjih, za katera se verjame, da so kamere, manj napadov na civilno prebivalstvo. Sudanska vlada protestira in v svojih medijih zagrozi, da naslednjič ne bo več sojenja. Na ta način se po Darfurju izve za nastavljene kamere.

Decembra 2009 se Križnar vrne s Klemenom Miheličem, prvim človekoljubom po pokojnemu nekdanjemu predsedniku Drnovšku, ki ga je pripravljen spremljati na prepovedana področja. Učiteljicam po šolah v taboriščih in Jamousovim upornikom na teritorijih onkraj meje zaupata novih 85 mini kamer skupaj s prenosniki in zunanjimi diski za zbiranje posnetkov.

Največjo humanitarno katastrofo - rano na telesu človeštva, Križnar poskuša narediti bolečo tako, da na vse načine po celem svetu išče podporo za video nadzor. Hkrati išče sredstva za podporo projekta dobave  vrtalnih naprave za iskanje vode v najširši javnosti, prav tako pa tudi med tistimi političnimi akterji, ki se odzivajo, zavedajoč se, da je tako imenovani globalni terorizem predvsem stranski produkt globalne brezbrižnosti.

Januarja 2010 se Križnar sreča s somalijskimi pirati in jemenskimi »teroristi.«

      

Copyright © 2017. All Rights Reserved.