NOVOLETNI DNEVNIK

Tomo: Prvo poročilo iz Jube 

Sreda, 18. december 2019

Sporočava, da sva srečno spravila naš dron čez letališče v Kairu, kjer so me februarja z istim dronom vred zaprli v celico v klet tri nadstropja pod zemljo skupaj z ujetimi begunci brez ustreznih dokumentov in osumljenci terorizma. Srečno sva šla skozi zato, ker sva ga tokrat poslala v prtljagi. Dron se je zataknil šele na končnem letališču v Entebbah, ko sva poskušala z vrtečega se transportnega traku in so ga odkrili na zadnjem rentgenu ob izhodu. A sva v za Afriko običajnem kaosu in dodatni zmedi, ki je nastala med uslužbenci in potniki zaradi vpitja in iskanja najinega nahrbtnika z dronom, izkoristila priložnost in z njim ušla naprej ven. Ko sva že mislila, da sva na varnem in pila najin prvi ugandski super čaj ob parkirišču, pa se je za nama prihulilo brhko dekle z mogočnimi ustnicami, a v uniformi in nama šepnilo, da naju bodo zdaj zdaj prišli aretirati. Ustrašil sem se, tovoriva preveč tehnične robe, že sem se videl na novem zaslišanju in za rešetkami, in to tokrat z Bojano, ki si res ne zasluži maltetiranj, na katera sem se sam že skoraj navadil. Ampak potem sem začutil, da vendarle nisva doma in v urejeni državi in da dekle želi zgolj poskusiti, kaj bi od naju lahko dobilo, mogoče zgolj en majhen bakšiš ali pa tudi zgolj prijateljstvo. Iz paketa naših novih koledarjev, ki jih tovoriva s seboj za novoletna darila najinim gobavim prijateljem, ki živi trohnijo v Nubskih gorah, zato da bodo lažje razumeli, zakaj jih že dve leti fotografirava in snemava, sem potegnil izvod. Bojana ga je prelistala in pokazala trpeče črne soljudi v različnih fazah razpadanja in na zalistu na koncu dron v zraku nad njimi. Zatrdila sva, da potujeva čez Ugando zato, ker nama tudi nova sudanska oblast noče izdati vizuma, da bi lahko šla v Nubske gore po najbližji poti naravnost iz Kartuma na severu in prisegla, da z njim ne bova snemala v Ugandi. Rekla sva, da sva prostovoljca in da nisva plačana za luskuz, ki se ga greva. Najino pleme je majhno, a posebno zato, ker mu je mar za druge, tudi njih v Afriki. Nisva se prišla okoriščati, samo pomagati želiva tistim, ki si sami ne morejo pomagati. Nato sva jo povabila na čaj. Povedala je, da je sama iz ljudstva Karimodžong na severnem delu meje s Kenijo. To so pastirji, podobni našim slovenskim Kekcem, ki so srečni pasli krave kot naši Bohinjci po rovtih nad podobnim jezerom, ki je tam slano in se imenuje Turkana. Vse dokler niso prišli Ljubljančani, oziroma pri njih ljudje iz Nairobija in pokupili najboljšo zemljo in kot pri nas staje z najlepšimi razgledi za vikende in skregali med seboj domačine s pohlepom, kdo je upravičen do več od turizma. Sama je povedala, da se tudi pri njih dogaja nekaj podobnega: od kar so tujci s pomočjo satelitov pod pašniki odkrili nafto, jih imajo vse skregane in nahujskane drug nad drugega, da se kar sami pobijajo in iztrebljajo. Hitro je razumela, da nočeva taksija, pokazala nama je, od kod vozijo proti Kampali najcenejši matatuji, kombiji, s katerimi se vozi sama, naju predstavila šoferju, da sva gosta celega plemena Karimodžong in nama zato ne sme zaračunati prtljage. Na koncu nama je dala telefonsko številko in zabičala, da jo morava pred vrnitvijo na letališče poklicati, da naju bo z dronom spravila mimo vseh rentgenov naravnost na letalo. 

Ko se je oranžno zdanilo, sva potem s predmestne postaje na dveh boda bodah – taksi motorjih z dirkači, ki znajo najhitreje skozi zabasano šest milijonsko človeško mravljišče - vseh sto najinih kil z nama vred spravila na avtobusno postajališče za dva tisoč petsto kilometrov dolgo mukotrpno pot nazaj proti severu. 

V Ugando nisva priletela zato, ker so letalske karte za sem pol cenejše kot za Južni Sudan, ampak tudi zato, da bi z dva tisoč evri, ki so jih zbrali vrli domačini na dobrodelnem koncertu v Senožečah, kupila na črnem trgu, po katerem slovi ta osrednji afriški tropski paradiž, zdravila proti gobavosti. Vsi najini poskusi najti farmacevta ali zdravnika ali vodjo kake bolnice, ki bi nama bili pripravljeni priskrbeti tri vrste antibiotikov, ki lahko po enem letu rednega jemanja ustavijo to nekoč neozdravljivo in za srednji vek značilno bolezen, so se namreč doma pokazali za jalove. Sestra Terezija, ki je petdeset let preganjala gobavost med največjimi reveži v misijonu na Madagaskarju, nama je tik preden sva odpotovala, končno dopovedala, da je čisto vsaka tableta, ki jo proizvede nadnacionalna korporacija Novartis, zdaj pod nadzorom Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). To je agencija OZN, ki drži roko čez ves biznis. Mimo WHO se ne da. Zdravila, ki jih donira Novartis in izdeluje njihova tovarna v kraju Kalwey v Indiji, WHO uradniki prepošiljajo nacionalnim inštitutom za varovanje javnega zdravja v vsaki dotični državi, ki prijavi bolnike z lepro, posebej. In to zastonj. Na plastificiranih kartonih, ki so namenjeni za enomesečno jemanje, s tabletami v košaricah označenih z od ena do trideset za vsak dan posebej, piše “Free of charge” in ”For treatment of leprosy only.” Tako kot vsi antibiotiki se morajo tudi ti proti gobavosti jemati čisto vsak dan, razlika pa je v drami, ki se začne, če enkrat bolnik pozabi. Če samo enkrat gobavec ne vzame vseh treh tablet, se bakterija lahko prilagodi in postane na zdravilo odporna in preživi in razvije novo agresivno obliko. Za vse, ki jih tak bolnik okuži naprej, ti antibiotiki nimajo več moči zdravljenja. To nama je v nedeljo zvečer, tik preden sva odpotovala, povedala tudi zdravnica dr. Ana Fajmut, ki ima s Hansenovo boleznijo, kot se po odkritelju bacila ta nagnusna bolezen tudi imenuje, veliko pridobljenega znanja tako s terena kot iz strokovne literature.  

Stlačena na zadnje sedeže, ki so najbolj varni, sva v zarjaveli in divje tuleči z vsemi zvočniki železni škatli na razmajanih amortizerjih z vsako gumo drugače obrabljeno, skupaj z predstavniki vseh barvitih ugandskih ljudstev, nekaj kokoši in par koz, nato prečkala ekvator. Čez most ob fanastičnih Murchinsovih slapovih na Nilu, ob katerem so se praskali po jajcih in fehtali za banane orjaški pavijani, smo se skozi eno zadnjih divjih neviht letošnje deževne dobe po rdeči makadamski stezi pritresli v Gulu k slovenskemu misijonarju Danilu Lisjaku. 

Ves naslednji dan sva neizmerno uživala v entuziazmu našega nadnarodnega človeka, ki sledi stopinjam Ignacija Knobleharja, rojenega na Dolenjskem, prvega belega človeka, ki je sredi devetnajstega stoletja, natančno 1848 kot absolvent rimokatoliške Propagande in hkrati agent samega presvitlega avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa v tistih časih prehitel vse druge pustolovce iz vseh evropskih kolonialnih imperijev in najdalj po Nilu navzgor prinesel krščanstvo. Bil imenovan za vikarja Osrednje Afrike in preganjal arabske in turške lovce na sužnje, ki so takrat trebili domačine kot gobe, samo najmočnejše in najlepše pa v karavanah v jarmih ter okovane kot živino vlačili čez neskončno savano na suženjske trge na vzhodni obali. Vse dokler za več kot dvajsetimi svojimi brati, gradbeniki, mizarji, agronomi z Bleda, Kovorja pri Tržiču, Radovljice in drugih krajev na Kranjskem ni tudi sam umrl za malarijo petnajst let kasneje. Lisjak se je proslavil podobno kot njegov predhodnik med genocidom nad Tutsiji v Borundiju in Rudani koncu prejšnjega stoletja, ko je v kontejnerjih, ki so vozili hrano, rešil in poslal nazaj iz pasti več kot tisoč šesto otrok. Zdaj pa gradi šole in bolnice tam, kjer sta z najboljše zemlje v Afriki – »poglavar ljudožercev« v Gospodovi osvobodilni armadi Koni in ugandski diktator predsednik Musevin, pognala v begunska taborišča skoraj celo ljudstvo Ačoli. Potem ko nama je Lisjak z največjim idealizmom razkazal, kaj vse je zgradil in kaj vse še bo naredil za prihodnost novih generacij, ki se s potencialno hitrostjo rojevajo na tem kontinentu – maternici človeštva, nama predstavil tudi novo mrtvašnico, v kateri je rekel, da se je njegovi ljudje bojijo, sam pa se rad šali, da bo on prvi šel skozi njo in zelo praktično naprej na pokopališče takoj zraven, in nama za vsak slučaj, če se bova vrnila, njega pa ne bo več, predstavil tudi svojega naslednika, ugandskega župnika, ki na naju niti približno ni naredil podobnega vtisa, saj se je ves čas držal bolj sam zase in res ni vzbujal upanja, da je mogoče narediti raj, in to na Zemlji in že za časa našega življenja. 

Lisjak nama je, preden naju je odložil nazaj na avtobusno postajo za naslednji nočni avtobus, še enkrat povedal, kar nama je pisal že prej domov, pa nekako nisva mogla dojeti. 

Tudi v Ugandi so vsa zdravila proti gobavosti pod nadzorom. Lokalni komite jih lahko prek Ministrstva za zdravstvo naroči Svetovni zdravstveni organizaciji samo toliko, kolikor imajo registriranih gobavcev. In kolikor prijavijo novih. Zdravila ne smejo čez mejo. To nama je sporočil tudi oče Kizito iz Kenije. Če bova vzela zdravila samo enemu bolniku, da bi rešila samo enega bolnika v Nubskih gorah, bova rešila enega v Nuba in ubila drugega v Ugandi. 

   ***

Včerajšnjo noč sva se spet vozila. Z naslednjim busom sva prečkala mejo v Republiko Južni Sudan, kamor sva bila sprejeta brez vize, samo z Entry Permit, ki nama ga je priskrbel prek svojih ljudi naš prijatelj Kon Dimo, bivši finančni minister zvezne države Wau, ki se ga nekateri morda spomnite s tromesečnega obiska pri nas leta 2016, ko je prišel iskati pomoč za zaščito njegovega ljudstva Luo, ki so ga takrat začeli napadati Dinke. Vojna za najboljšo zemljo med Niloti na zahodu se nadaljuje, vendar je vladajoči Dinke v Jubi ne upajo več podpihovati tako očitno s pošiljanjem svojih najmanj izobraženih in najbolj marginaliziranih janičarjev, ker jim Kon daje jasno vedeti, da v Evropski uniji berejo njegova poročila zdaj tudi uradniki. Kon je postal eden najbolj glasnih južnosudanskih žvižgačev, najbolj se bojim zanj.  

Na meji naju sploh niso pregledali, ponovno se je zapletlo šele, ko smo v največji vročini pridrdrali na novo avtobusno postajo v prestolnico. 

Takoj so naju porinili v majhno zatohlo čumnato V Jubi, kjer so naju kompletno pregledali. Rekel sem, da snemamo v Nuba, da pomagamo njihovim soborcem in najprej zelo oster in sovražen varnostnik, ki mi je hip prej hotel odvzeti tudi satelitski telefon, ki naj bi bil tudi prepovedan, ker ga v svojih akcijah proti vladi predsednika Kira uporabljajo uporniki iz vrst podpredsednika Riaka Machara, me je spustil naprej. 

Nuba je očitno »magic word« v novi republiki. Tripa na krivdo, ki pesti tiste Dinke in Nuere, ki se zavedajo, da so pozabili svoje nubske soborce iz dvajsetletne vojne, ki je vzela več kot dva milijona žrtev in se zdaj rejeni presedajo po skajastih naslonjačih in vozijo v zadnjih najbolj luksuznih terencih po največjem smetišču brez cest in praktično vsake infrastrukture. 

Že večkrat so me tako izpustili. Ampak dvakrat med fevdi na podeželju severno pa tudi aretirali, zaprli in po par tednih zasliševanj v tisti mučilnici na robu Jube, ki ji pravijo domačini hiša duhov, ker nima oken in od zunaj notri ni moč nič videti, je pa mogoče slišati, saj se iz nje pogosto slišijo kriki in jamranja ... Pa tudi okradli in izgnali. Enkrat  v Ugando, drugič, ko me je reševala doma Bojana s pomočjo našega angel varuha Andreja Štera na Ministrstvu za zunanje zadeve in po prizadevanjih nemškega ambasadorja pa naravnost v Slovenijo. Tretjič, lani, prav tako pred božičem, ko skorumpirani elementi v južnosudanski varnostni službi tradicionalno iščejo denar - ne za darila, saj se ta poganski praznik tod še ni skomercializiral, ampak za alkohol - pa so nama v begunskem taborišču Yida pred mejo s Sudanom in Nubskimi gorami mulci z obtožbo, da ne bi smel slikati svoje žene na tržnici, ker v republiki nisem registriran kot fotograf, pobrali potne liste in kamere in nama prepovedali naprej in zahtevali pet tisoč dolarjev odkupnine. Ko nisva hotela plačati pa naju zaprli v eno od nevladnih organizacij, naju na vse načine poniževali dva tedna … Predno sva se po urgenci prijateljev iz obeh Sudanov pri najvišjih uradnikih v Jubi odkupila s stotimi dolarji. Kar nama še zdaj ne gre v račun, saj sovraživa podkupovanje, ker se zavedava, da s podkupninami, ki jih razmetavajo praktično vsi tujci zato, da lažje dosegajo svoje pogosto sebične cilje, s tem tudi midva prispevava k vsesplošni korupciji. Kleptokracija je res največji sovražnik najmlajše nacije za Zemlji, ki je v osmih letih od razglasitve nove države razkrojila socialno tkivo in lepilo med elitami in ponekod še zelo indigenimi kulturami in skoraj popolnoma uničila družbo in pripeljala do državljanske vojne z več kot štiristo tisoč žrtvami do sedaj in pognala v beg večino prebivalstva, ki zdaj praktično celo strada ter še naprej strašljivo moralno propada. 

Da ga zanima samo biznis, ne pa pomoč bratom v orožju, ki trohnijo onkraj meje, se je pokazalo tudi na prvem srečanju z dr. Edvardom. To je mlad lokalni zdravnik, vodja male privatne klinike, zgrajene iz kartonskih škatel in odsluženih plastičnih pregrinjal z napisi WFP in WHO v predmestju Jube, ki nama ga je priporočil Kon in naju je impresioniral pred dvema letoma, ko sva se vsa sesuta vrnila iz gora s posnetki gobavcev. Takrat se je ponudil za partnerja in obljubil, da bo, če ne bova uspela pridobiti Svetovne organizacije, pomagal začeti program zdravljenja v Nuba in Modrem Nilu z zdravili, ki jih bo dobil iz Ugande. Lani nama je pisal, da lahko priskrbi vse tri antibiotike za enoletno zdravljene enega bolnika za ceno 150 dolarjev. Letos je sporočil, da je že našel dva antibiotika, tretjega pa ne more dobiti. Malo preden sva letos odpotovala, je prišlo novo sporočilo, da je v Ugandi in da išče to tretje zdravilo. Ko smo pili čaj na ulici, je danes potrdil isto ceno in povedal, da je tretje zdravilo še išče in da ga bo zagotovo dobil. 

Vprašala sva, če lahko posnameva njegovo izjavo. Odklonil je, rekoč, da na ulici to ni varno in se takoj, ko sva najavila, da prihaja še en prijatelj, z našim koledarjem v rokah zelo hitro poslovil.

Čisto drugače se je vedel dr. Opio, prav tako južnosudanski zdravnik v Jubi, ki nama ga je priporočil Lisjak in sva se z njim srečala za Edvardom. Pustil se je snemati in takoj ponudil, da lahko  zdravila za Nubske gore in Modri Nil organizira zastonj prek svojega Ministrstva za zdravje. Prešteti morava le gobavce, popisati imena in njihovo starost in kraje kjer živijo. 

***

V Jubi čakava vizo za Nubske gore pod nadzorom SPLA North in na srečanje z vrhovnim komandantom nubskih borcev in predsednikom gibanja za osvoboditev Abdel Azizom el Hilom, ki mu morava poročati, kaj sva "ušpičila" v Evropi. 

Z Azizom se morava pogovoriti o prihodu prvih predstavnikov Svetovne zdravstvene organizacije, ki sva jih z Bojano po dveh letih kampanje novembra končno pridobila za zdravljenje gobavosti v gorah, potem ko je generalni direktor WHO dr. Tedros maja 2018 najprej zavrnil sodelovanje, rekoč, da svojih delavcev ne more poslati na ta najbolj ogrožena in od islamistične vlade v Kartumu prepovedana področja zato, ker ne sme tvegati njihovih življenj. Tako poenostavljeno je napisal v odgovor dr. Vesni Petrič Kreslin, predstavnici Slovenije v WHO in naši takratni ministrici za zdravje Milojki Kolar Celar. Ampak Vesna ni odnehala, s podporo slovenskih ministrstev za zdravje in zunanje zadeve se je povezala z nemškim Ministrstvom za zunanje zadeve in DAHW - nemškim programom proti lepri. Na prvi sestanek smo čakali skoraj eno leto. Zgodil se je, ko sva z Bojano prav tako po enoletnem pozivanju končno priklicala v Ljubljano vodjo nemških zdravnikov za nujne primere Cap Anamur – German Emergency doctors, dr. Bentoja Goekena. GED zaupam najbolj od vseh treh nevladnih organizacij, ki ostale v gorah potem, ko so ob odcepitvi Južnega Sudana in začetku novih napadov s severa pobegnile vse druge, in še zdaj bolj ali manj prikrito delajo v Nubskih gorah, zato ker sem priča njihovemu odnosu do staroselcev že vse od mojega prvega prihoda na ozemlja, ki jih v Sudanu nadzira Sudan People Liberation Army leta 1998. 

Živijo in delujejo v nič dosti bolj udobnih in varnih pogojih kot domačini. Pri njih spiva na pogradih v kočah iz kamna, kritimi s slamo, navadno jemo špagete in makarone s prelivom in skupaj prisluškujemo v nebo, kdaj nas bodo spet zmotili sudanski bombniki, ki so že večkrat bombardirali bolnico v grapi, podobni tisti, v kateri je skrita naša bolnica Franja. Z ničemer ne preseravajo. So najlepši cvet nezlaganega evropskega prosvetljenstva in najbolj čistega humanizma. 

Od komandanta morava dobiti privolitev. Vse sva namreč delala brez njegove vednosti. Nisva si upala komunicirati z njim o vsem tem sproti prek običajnih komunikacijskih naprav. Bala sva se, da bi se komu kaj zgodilo, hkrati pa sva bila preveč prizadeta nad posnetki, ki sva jih redno projecirala na najinih predavanjih, da bi lahko mirovala in samo čakala, da se srečamo osebno.    

V odgovor na mail, ki sva mu ga končno poslala pred dvema tednoma, v katerem sva mu povedala, da prihaja WHO, naju je Abdel Aziz opozoril, da njegova SPLA North navkljub nekaterim spremembam v politiki teh, ki so prišli h koritu po tridesetih letih islamistične diktature in najhujše kleptokracije, še ni pristala na pomoč s severa, ampak samo z juga, iz Republike Južni Sudan. Napisal nama je, da v resnici ne gre za nobeno revolucijo, ampak zgolj za prerivanje med islamisti. Ne zaupa novi vladi, sestavljeni septembra iz prejšnjih in novih islamistov, ki se imajo - čeprav so rojeni v Afriki in iz mešanih zakonov in kot potomci posiljevalcev iz vrst lovcev na sužnje in njihovih žrtev afriških deklet in žena - za Arabce tudi čisto iz praktičnih razlogov, ker jih financirajo šejki iz bogatih zalivskih dežel onkraj Rdečega morja. Hkrati pa si dovolijo, da jih podkupujejo tudi »donatorji« iz Amerike in Evrope. 

V gore morava zato, da pripraviva staroselce na invazijo, ki po mojih dosedanjih izkušnjah ne bo imela samo dobrih posledic. Kaj se začne dogajati, ko pridejo na pomoč za staroselske kulture neobčutljivi tujci, smo aktivisti lahko spremljali, že ko smo s svojimi knjigami, filmi in lobiranji pritegnili na pomoč nekatere zahodne administracije po 11. septembru 2001 in nato ponovno tudi v Darfurju leta 2003. Profesionalni vojaški opazovalci premirij so izkoristili svoj čas za zalezovanje lokalnih deklet in fantov, ki so jim metali bombone kar skozi odprta okna drvečih terencev. S helikopterji so pristajali na vrhovih najvišjih gora in vrtali za minerali, dokler jim Abdel Aziz ni zagrozil, da jih bo izgnal. In tistega lepega dne, 9. julija 2011, ko so v Jubi razglasili neodvisnost, so vsi skupaj, razen nemških zdravnikov, najbolj nedolžne domorodne ljudi spet strahopetno prepustili džandžavidom, mudžejidom, redni sudanski vojski in agentom vseh vrst obveščevalnih služb. 

Tomo: Drugo poročilo iz Jube

Sreda, 19. december 2019

«To je bil totalni šok,« je vdrla v urad Nubske organizacije za samopomoč NRRDO Dorette, kjer nama je danes zjutraj stari prijatelj Sodi ravnokar izdal vizo. »Prileteli so s helikopterji, pridrli so po zemlji s tovornjaki, pripeljali so proso in fižol in … Kaos, živ kaos!«

Dorette je bela ženska, ki sem jo kot novinko srečal pred dvema letoma v štabu SPLA North v Yabusu v Modrem Nilu, na robu najbolj ranljivega staroselskega ozemlja ljudstva Komoganza ob meji s Etiopijo. Dela za nubsko indigeno organizacijo Coordination Unit, ki skuša biti nekakšna marela, pod katero so spravljene vse tuje in domače nevladne organizacije. Čeprav dela tudi sama za tuje profesionalce, ki se skrivajo po novem pod Food security - varne oskrbe s hrano, ima srce na pravem mestu. 

Kdo? Zakaj so prišli?

WFP! World Food Program!

Ženska je ravnokar priletela iz Mabana tik ob meji z Sudanom in Modrim Nilom. Ni imela obstanka. Oddrvela je svariti naprej.

Zunaj v senci na terasi hotela Juba Raha nama je dr. Mubarak, prav tako stari prijatelj, ki me še nikoli ni prosil za nič več kot štipendijo za njegove otroke in malo prej ves vesel povedal, da sta najstarejša oba zapustila begunsko taborišče v Ugandi in odletela na študij v Rusijo, komentiral, da so tujci prišli ob najbolj neprimernem času. Zdaj, tik pred žetvijo. In da so se, ko so se izkrcali iz svojih strojev, tako beli kot črni funkcionarji obnašali do staroselcev ignorantno in arogantno. Niso upoštevali lokalne hierarhije in tradicionalnih plemenskih poglavarjev. 

Ampak dobra novica pa je, da je z WHO priletela tudi predstavnica WHO iz Kartuma. Ta ista Sudanka, dr. Naeema al Gasseer, s katero smo se spogajali za pomoč WHO proti gobavosti po Skypu iz Ljubljane. 

V nagovoru Modro Nilcem, ki so pridrli po proso, in vojakom SPLA North, ki niso mogli verjeti svojim ušesom, je napovedala tudi zdravljenje gobavosti. 

Zdaj bi midva lahko skakala od veselja. Pa ne. Skrbi naju, koliko od 30.000 EUR, ki jih je za preganjanje gobavosti v Nubskih gorah in Modrem Nilu nakazalo WHO naše Ministrstvo za zunanje zadeve, bo res uporabljeno za podporo programa proti tej nagnusni bolezni, ki nama simbolizira trohnenje celega človeštva. In koliko bodo vzele provizije od vrha do dna postavljene piramide. In kako bomo nadzirali zapravljanje, s katerim imava preveč izkušenj, da bi se zdaj vdala. 

TOMO: Prvo poročilo iz Kaude, Nubske gore

Sreda, 26. decembra 2019

Abdela Aziza v Jubi nisva uspela srečati. Ker sva se po dveh dneh čakanja v Jubi ustrašila, da bova obtičala čez vse praznike in ker sva naslednji dan namesto v letala ameriških protestantskih misijonarjev oziroma njihove humanitarne organizacije Samaritan Purse, ki naju jemljejo na krov enega svojih tovornih letal, s katerimi razvažajo na svoje punkte po Južnem Sudanu tovor in svoje osebje, našla komercialno letalo čez Južni Sudan skoraj do meje. V Nubske gore sva se pripeljala v terencu, ki je prispel po Johanesa, zdravnika in logistika tukajšnje nemške bolnice. Z njim sva se našla na letalu. 

Dve noči sva prespala in čez dan snemala v njihovi bolnici v Luere. Božič sva preživela z nubskimi katoliki in nubskimi protestanti v cerkvah v največjem kraju SPLA North Kaudi. 

Podobno kot prejšnje božiče med najbolj odmaknjenimi staroselci po gorah in zadnje dva med gobavci vrh gora Lomon in Acheron sva bila spet globoko ganjena nad neskončno vero, da bo na koncu zmagalo dobro nad vsem in vsakim zlom, ki sva mu bila priča tudi letos. 

Na jok mi gre tudi sedaj, ko moram zaključiti to poročanje in zato spet skrajno poenostaviti to, kar ne znam izraziti. Tako kot mi je šlo na jok kar naprej med snemanjem sijočih od sreče obrazov umitih, naoljenih, praznično oblečenih ljudi, ki niso izgubili vere, čeprav so bili vsa ta desetletja najbolj ranljivi in najbolj ogroženi. 

Morda to pomeni, da je tudi za nas doma v Evropi še upanje. Samo zares nam mora iti za nohte. 

Danes iščeva pot naprej v najteže dostopne gore Kau, Niaro in Fungor. To je bolj kot vsa druga pozabljeno področje, kjer želiva prešteti gobavce in sem s posnetki usmeriti WHO. Aziz nama je po mailu včeraj dal zeleno luč in pooblastil za najino varovanje guvernerja Annura Saliha. To je še en najin stari prijatelj, ki sva ga srečala zadnji hip, preden je na božični večer zapustil svojo pisarno v Kaudi. Takoj je posvaril pred južnosudanskimi uporniki Riaka Macharja, sudansko vojsko, džandžavidi in banditi kar tako, ki baje še strašijo vzhodno od Kaude, in izjavil, da bova rabila konvoj. To pomeni najmanj sto vojakov SPLA North na vsaj dveh največjih terenskih tovornjakih in vsaj  tri Toyote z namontiranimi strojnicami. Na tak način smo se peljali v Kau, Niaro, Fungor in Verni naokoli ob južni meji z Republiko Južni Sudan, puščavo in goščavo in skozi z grmovjem zaraščena močvirja nad Malakalom in Fashodo maja 2015. Čeprav na koncu sušne dobe, so še povsod stale z malaričnimi komarji okužene vode, čeprav skoraj nismo srečali ljudi, se je bilo treba kljub naši moči z vsako skupino Dink in Nuerov v različnih uniformah pogajati, za kar je prišel zelo prav moj satelitski telefon, s katerim je naš vodja klical včasih nekam v Jubo, včasih pa tudi v Kartum. Alternativna pot je pet dni peš z begunci, ki čakajo našo vojsko, da jih bo varovala pred uporniki in džandžavidi, in se želijo vrniti k svojim starcem v Kau naravnost čez savano iz taborišča Ajuang onkraj meje. Pet dni peš za naju ni problem. Komisar Kauniara je v Kaudi in se mora vrniti v Niaro in zato imava možnost iti z njim. Že tretji dan ga iščeva. Po radijski zvezi se ne oglasi, danes bodo poslali ponj adjutanta. Ampak Bojani se čas izteka. 10. januarja mora odleteti iz tabrišča Yida v Jubo in naslednji dan v Kampalo in tisti isti zame še bolj žalostni dan prek Kaira na Dunaj in naravnost po avtocesti v šolo v Logatcu.

Jaz bom ostal en mesec dalj. Preizkusil bom skrito orodje. Ne orožje, ampak napravo, ki so jo razvili v Novomedijskem Mestu v Trbovljah. Gre za nekakšen transmiter za zaporedno povezovanje pametnih telefonov na razdalji sedem kilometrov, ki je za razliko od transmiterjev, ki jih uporabljamo v razvitem svetu, čisto majhen. Ni večji od dlani, praktično je neviden in neslišen in ga zato v primeru nove vojne vladne sile ne bodo bombardirale. Za silo lahko nadomesti stolpe, ki so jih postavili v času premirja 2002 – 2011, a so jih tako vladne sile kot uporniki razbili vsepovsod po gorah takoj prvi dan nove vojne. Z njim bomo poskušali povezati med seboj gobavce, da bodo, v primeru če bo WHO zatajil, lokalni prostovoljci, ki jih bova rekrutirala, da bodo skrbeli za bolnike in nadzirali, ali je vsak od bolnikov res vzel zdravilo, lahko komunicirali sami med seboj. Ta projekt je zametek in se bo razvijal naprej iz tega, kar je začela Maša Jazbec s svojimi podiplomskimi študenti, ko je bila profesorica na Umetniški univerzi v Linzu pod okriljem Ars Electronice.  

»Art is what we do. Culture is what is done to us.« Carl Andre, piše pod vsako Mašino pošto.

Res je, v najbolj razvitem in urejenem svetu nas tehnika razčlovečuje; tukaj, v teh razmerah ta ista tehnika utegne človečnost reševati in ohranjati. Če bomo pomagali tem koreninam človeštva, bomo pomagali sami sebi.

Ker nam je slovenski Filmski center tudi letos in ponovno zavrnil finančno podporo tudi za dokumentarni film o gobavosti, vas prosiva, da nas namesto uradnikov in birokratov, ki očitno nič ne razumejo, podprete z donacijo vi. 

Režirati in montirati želimo z vsemi vami, ki vam je še mar. Z nakupom našega koledarja boste pomagali zaustaviti širjenje gobavosti!

Novi koledar in rokovnik Ustanove Tomo Križnar in humanitarne organizacije Hope za leto 2020 lahko naročite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. Cena: 9 EUR + poštnina Dobava: takoj Plačilo na TRR Ustanove Tomo Križnar: SI56 0510 0801 3175 987 BIC: ABANSI2X (račun bo priložen k pošiljki).

Pomagate nam lahko tudi tako, da Ustanovi namenite del vaše dohodnine. Povezava do obrazca: OBRAZEC za namenitev dela dohodnine Ustanovi Tomo Križnar

Prosiva, pomagajte nam širiti to sporočilo. Opravičujeva se za vse napake v tem tekstu, sploh pa vejice, ki manjkajo. Zdaj zdaj bo v NRRDO Kauda zmanjkalo elektrike in interneta. 

Najlepša hvala za sodelovanje in vso srečo v novem letu želiva.

Tomo in Bojana Križnar,  petek, 27. decembra 2019. Kauda, Nubske gore. 

Sreda, 1. januar 2020