4. pismo iz zapora v El Fasherju

Dan se začne sredi noči. Enkrat okoli 3.00, takrat ko je pamet že očitno dovolj spočita, da lahko spet zavrti svoje ene in iste misli.
Zdaj razumem zakaj se govori, da je to čas samomorilcev.
Vroče in zadušno je. Neprestano se znojimo da teče od nas. Čeprav je celica velika kot povprečni hangar in nas je potem, ko so ispustili večino članov Minnijeve frakcije Sudan Liberation Army v njej samo še 6, se beton čez dan segreje na svojih 45°C. K sreči imamo vode dovolj. V kotu nasproti luknje, ki služi kot stranišče, stoji meter visok lončen kalabaš. Polivanje in nalivanje s hladno vodo je največji od vseh užitkov, ki so nam še dovoljeni.
Mahmud, visok, lep, kot ebenovina črn fant, fur iz Jebel Mare. Svetlejši, koščeni Ibrahim. Že malo zaliti in težko dihajoči, a ne rdeči Ahmed. Sloki še malo otročji Aziz. Trgovec z več obrazi Abdala. In Awad, prav tako trgovec, edini rdeči. Vsi so rojeni v Darfurju, samo Awad je prišel s severa. Samo on je čiste arabske krvi. Samo njega se bojim.
Neonska palica, ki noč in dan bedi pod stropom daje premalo svetlobe, da bi lahko bral. Ampak saj nimam kaj brati. Vse tiskano so mi odvzeli že na prvem zasliševanju pred več kot mesecem dni. V zaporu Shalah ni, razen Korana, nobene knjige. Časopisi, ki nas dosežejo pridejo kot ovojni papir s hrano, ki jo nosijo družine. Tudi njih krase arabske pismenke. Vsakič ko se takole zbudim sam med smrčečimi telesi vzamem kuli in začnem pisati. Na začetku sem pisal po robovih časopisov, končno je Ahmed v administraciji izposloval šop A4 formatov. Pišem, pišem vse kar mi pride iz spomina ...
"Pridi! Teci! Na drugi strani wadja jih je še več kot sto!" vpije Kamal.
Preskakujem nizko grmovje, izogibam se prhkim sipinam, pazim da s kamero nebi udaril v kak zogljenel štor. Kamal je navdušen. Težko ga dohajam. Potem se odpre prizor, ki me spomni na tistega iz filma "Vojna in mir": ravan je pokrita z mrliči
Južni Darfur, 8 maj, 4 dni po v Abudji podpisanem miru.
Edini preživeli sedi obkrožen z mladoletnimi SLA v novih uniformah in šlapah na kasonu terenca s težko strojnico na vrhu. Prestreljeno golen si nemočno skuša pokriti s okrvavljeno strgano hlačnico. Bradat obraz, podplute ustnice, zatečene oči, oči ne izražajo ničesar. Nobenega strahu, nič obžalovanja, nič pomilovanja.
"Prijahali so z juga." prevaja Kamal, vodja pisarne za humanitarne zadeve SLA. "Na začetku jih je bilo okoli 300. Municijo jim je dala vladna vojska v Nyali. Pred muhejerijo so se razdelili. Pol jih je šlo na sever koder so pred tremi dnevi napadli Sharijo. Tile so se na kilometer daleč izognili baze Afriške unije tu na robu Lebada, obšli so vas, zaobšli prostor kjer Solidarite enkrat na mesec razdeljuje hrano in napadli pastirje ki so danes zjutraj pasli 1600 krav."
"Bilo je tako mirno jutro. Bilo je okoli 7.00. Ravno smo začeli z delom, tam je bilo vse pisano domačinov, ko smo zaslišali vpitje in kričanje" kima mlad delavec francoske humanitarne organizacije v kavbojkah in majici. "Nismo vedeli kaj se dogaja. Samo stali smo in poslušali. Potem smo zaslišali posamezne strele. Potem smo slišali rohnenje terencev. Potem je začelo grmeti..."
"Da, videli smo jih, ampak jih nismo mogli identificirati" trdi komandant baze AU v odgovor na moje ogorčeno vprašanje. Ko zaprosim za intervju samo nonšalantno odmahne z roko in izgine nazaj na varno za s peskom napolnjene žaklje. Vojaki iz vseh koncev Afrke za bodečo žico mirno naprej loščijo škornje, skrbno obešajo oprano perilo. Samo en par oči ujamem in samo za hip: v ogledalu v katirem se gleda z milnico na licih.
Na trgu sredi vasi sedi stara žena. S hrbtom se naslanja na deblo drevesa lalop. Nekam trudno povešam glavo. "S tole so jo" kaže svinčenko njen sin, vojak SLA." Pokaži, kam so te, pokaži!" Stara mama se odkrije, spodnji del telesa je namočen z krvjo. Tudi njene oči ne govore niti o bolečini ne. Pokrije se nazaj, zapre veke in spokojno zleze vase.
"To je masaker! Po nepotrebnem so jih! Bežali so!" Se drži za glavo prikupna ljubka sodelavka Solidaritet.
S Kamalom sediva v kabini džipa iz druge svetovne. Zadaj molči 10 vojakov SLA in si v vetru nerodno podaja velik džoint. Počasi se pomikamo čez sipine nazaj proti Muhajeriji, ko se oglasi melodija mojega satelitskega telefona. "Ja, gospod Vajgl. Ja gospod Vajgl. Seveda se bom vrnil... Ampak danes imamo tu 149 pobitih janjavidov. Miru ni!"

Pod stropom okoli edinega vira svetlobe plešejo vešče, krilate mravlje, nekakšne kobilice in druga neznana mrčes. Vsake toliko se med njimi znajde oklepnik podoben tistim, ki smo jim otroci rekli klešman. Žuželke padajo po nas, lezejo po nas, praskajo, grizejo, pikajo. Prvi teden se mi je na vratu naredila za dlan velika alergija. Prosil sem za antibiotike. Dobil sem injekcijo. Tako, da sem bil dva dni čisto zmešan. Najbolj pa se seveda bojim komarjev. Malarija je sredi deževne dobe tako normalna kot pri nas pozimi gripa.
Ob zori se sliši žvenketanje ključev. Odklenejo nas. Do 16.00 smemo na majhno dvorišče in včasih tudi na obisk ostalih zapornikov. Stražarji so vljudni, naravnost prijazni. Vsako jutro znova se rokujemo, polagamo desno dlan na svoje srce in povprašujemo kako smo. Vsi smo tamam tamam - dobro dobro. Bogu je všeč, če pozdraviš vsakega človeka, ki ga srečas lepše kot on tebe. In to Sudanci res počnejo in si tako lepšajo sicer skromen vsakdan. Vsak, ki je kdaj obiskal Sudan je opazil šarm, izredno gostoljubnost, posebno olikanost, ki ji ni para nikjer na svetu. Čutiš jo ko greš po z peskom pokritem hodniku mimo celic in dvorišč levo in desno naprej v osrednji prostor kjer stoji mošeja in je pod stražnimi stolpi z stražarji za težkimi strojnicami ob vhodu par pisarn administracije. Z vseh strani se ponujajo roke, žarijo oči pozdravljajo najbolj simpatični nasmehi 600 kaznjencev in svojih 70 čuvajev in drugih zaposlenih.
Zakaj se torej kar naprej borijo med seboj?
Velika večina zapornikov je črne, afriške kože, rdečih arabcev kot jim pravijo skoraj ni. V skupini, ki sem jo navdušil za jutranji joging tečejo tudi vsi odtenki kože vmes. Tudi k uri angleščine hodijo eni in drugi. Na jogi sem sam, saj "zvijanje, mučenje telesa ter stoja na glavi" niso primerni za odraslega moža. Darfurske arabščine me učijo vsi, Koran pa si mi dovolijo razlagati le rdeči. Ti so prepričani, da bo svet obstal le če se vsa ljudstva na planetu odpovedo svojih poganskih kultur in ver in sprejmejo učenje edinega pravega preroka Mohameda.
Sudan niso dosegla znanja nove antropologije, niti zadnja odkritja v raziskovanju genoma. Internet si privoščijo le bogati, tisti, ki niso pobegnili na tuje in imajo koristi od omenjenih razmer.
Ker v Sudanu skrbe za hrano po tradiciji družine in širše sorodstvo zapornikov pazim da sem okrog 11.00 dopoldne in 4.00 popoldne vedno v celici. Miz, stolov, postelj ni. Kuhan fižol in proseno kašo jemo z rokami iz istega lavorja sede na betonskih tleh. Ko je želodec za silo poln, nastopi najlepša ura dneva. Kri zapusti možgane in vse do mraka da um mir. Za tem pride najbolj zahtevno obdobje brezdelja, ki pa ga pred spanjem spet prežene zame najlepše recitiranje petje in ples tistih na smrt obsojenih za zidom v sosednji celici. Začne se vedno obotavljivo in nevsklajeno, nato pa počasi preraste v zanos, trans, ki mu še nisem bil priča nikjer. Predno naenkrat v trenutku nehajo, čutim kot da gre za totalno vdajo in sprijaznitev z delovanjem višjih sil. Mir, ki nastopi potem je mir indijskih ašramov, nekaj kar pogrešam v naših samostanih in cerkvah.

Noč je mastna, težka, kot so bili mastni in težki zasliševalci predno sem se obsojen na dve leti znašel tukaj. V močeradastih univormah sudanske vojske in varnostne službe, dva imata na rokavu pasico Afriške unije, se spet hulijo iz teme. Nagonsko se sključim, zavarujem trebuh, potegnem vase mednožje.
Špijonaža! Lažno poročanje o Sudanu!
Ni res! Na mojih posnetkih ni moč prepoznati ničesar kar se smatra za vohunsko. Nobenih vladnih inštalacij, nobenih vladnih vojakov. Samo uporniki in njihova vozila ter orožje in preprosto civilno prebivalstvo, ujeto v vojni med obema stranema. S posnetki nameravam doma pritegniti pozornost občutljivih ljudi in to usmeriti v politično akcijo za mir v Darfurju, ki ga v Abuji podpisani mir očitno ne prinaša. Okrog Fasherja in tudi v samem mestu še naprej poka in grmi. Maščevanje nad Furi v Jebel Mari in družinami, ki podpirajo novo zvezo tistih ki niso podpisali, bo grozljivo. Dovolj sem bil z njimi da sem navezal globje stike in celo neke vrste zaupanje. Čutim zakaj niso za mir, kot so ga sponzorirale velike sile. Mirovni envoj sem - verjamem da jih lahko spravimo za novo pogajalsko mizo.

Tuhtam, gruntam vsako noč od 3.00 - 6.00 ko sem sam in imam mir zakaj Sudanci tako spoštujejo tujce, hkrati pa se jih tako zelo bojijo, da je težko dobiti vizo tudi humanitarnim organizacijam, ki žele pomagati v največji humanitarni krizi na planetu.
So krivi kolonialni Britanci, ki so koncu 19. stoletja poslali svojega kolonela Gordona da bi iz humanitarnih nagibov pregnal suženjstvo - v resnici pa je prišel povezati veliki impreij med Kairom in Johanesburghom in širiti kolonialno vero in kulturo, ki ni šla skupaj s sudansko, arabsko muslimansko. Reakcija je osupnila svet. Derviši zbrani okoli islamskega prenovitelja Mahdija so v velikem uporu Gordonu odrezali glavo in jo nataknili na kol.
Ampak jaz nisem Gordon niti doma v kolonialni sili, ki se je 15 let kasneje vrnila z najsodobnejšo morilsko tehnologijo, ki jim je omogočila ustanovitev imperija v katerem sonce ni nikoli zašlo. Čez puščavo na severu so položili tračnice in na vlaku pripeljali strojnice Maxim z kapaciteto izstreljevanja 16 svinčenk na sekundo, s katerimi so v bitki pred Kartumom v parih urah pobili 20.000 dervišev, ki so jih pričakali prepričani, da jim krogle ne morejo do živega.
Me drži še naprej zaprtega mehanizem spomina na ta dogodek v sudanskem kolektivnem nezavednem? Ali strah pred novo silo globalizacije, ki prav tako kot tisti kolonialni vlak in Maximovke nasilno uničuje ideale in vrednote v drugih kulturah istočasno ko se pretvarja, da ji je predvsem za človekove osnovne pravice?