Zakritega obraza, od vrh glave do peta povita v pisano togo, zgarana in zdelana od elementov, ni delovala nič bolj erotično kot večina darfurskih žena, ki svoj čas preživljajo na prostem. Hrapava črna koža, dolgi elegantni udi, veliki močni členki, dostojanstven pogled.. Nič na njej ni pričalo o tradicionalni islamski ženski pokornosti. Kretnje, mimika so dali vedeti, da gre za človeka, ki se ne boji več ne boga ne hudiča.
     Rojena je bila v pesek na severu Darfurja v veliki nomadski družini plemena Bediat Zaghawa. Ni bilo bolnic, ni bilo šol, za vse so bili odvisni od narave. Zdravo in radostno je živela v harmoniji z živalmi in ljudmi in redkimi rastlinami, srečno se je poročila, rodila je šest otrok, potem se je začel sodni dan. Njen mož je bil ubit ob zračnem napadu na vas Musbath maja 2004. To je bilo takrat ko so bombardirali celo drevesa. Tam pod ostanki orjaških dreves, ki so dajala senco, vlago in hlad, je našla tudi dva od svojih otrok. Najmlajšega fantka in najstarejšo punčko. Vse tri je pokopala še isti dan malo višje iz wadija, tam koder so za vse določili starešine. Večina vaščanov je nato pobegnila v Čad. Ker so bile kamele v lasti družine pobite in so ostali samo osli, z otroci ni mogla na tako dolgo pot. Verjela je, da ji bodo pomagali v taborišču na vladni strani, v enem od tistih, ki jih nadzirajo tujci.
     Posiljena je bila še preden je dosegla Abu Showk v Fasherju. Najprej so jo zlorabili sudanski vojaki, potem obveščevalna služba, nato neka nomadska milica. Ko je isto storil z njo tudi eden od vodij taborišča, se je odločila. Ponoči je z otroci zbežala nazaj v divjino. Imela je srečo. Preden so jih našle hijene, je naletela na skupino petih mater, ki so tako kot sama, izgubile zaupanje v človeške instalacije un same skušale rešiti svojih skupaj dvaintrideset otrok. Izogibajoč se vseh vojska in vsega človeškega, stalno na lovu za hrano, so gnale osle naprej. Jedli so divje plodove, sladke koreninice, kuščarje, kače. Dosegli so večno zelena pobočja ugaslega vulkana Džebel Mara, a so se zaradi novih spopadov med Furi in Zaghawami morali obrniti. Vrnili so se na sever, a so morali, zaradi nove vojne med uporniki, ki so podpisali mir in tistimi, ki ga niso, spet nazaj. Tako blodijo že več kot dve leti. Zdaj so tu.
     Podobne zgodbe sem v Darfurju poslušal kar naprej. Začelo se je že v Čadu. V Čad sem prispel kot odposlanec slovenskega predsednika, da bi srečal vodje upornikov, predstavil mirovni predlog, preveril kako učinkuje že obstoječa pomoč in posnel resnične razmere. Vodja za humanitarne zadeve SLA Suleiman Jamous me je povabil, naj si sam ogledam zakaj on in njegovi zavračajo pogajanja z arabsko vlado pod okriljem AU v Abuji. Zaman sem čakal vizo na sudanski ambasadi na Dunaju, Kartum ne mara aktivistov, vedel sem kaj tvegam, a mi je bilo obljubljeno, da ne bom srečal vladnih predstavnikov. Ampak tudi Minawijevih ni bilo lahko srečati. Na srečanje s vrhom SLA na terenu sem uspel šele po mnogih zapletih. Spustili so me samo šestdeset kilometrov čez mejo, da sem posnel propagandni spot, kako se izpod neba v bleščečem helikopterju AU spušča k podložnikom njih novi sultan, potem so se me želeli znebiti. Da bom šel proti volji vseh akterjev globje v Darfur, sem se odločil po epidemiji mingitisa, ki sem jo našel v enem od stranskih wadijev v Farawyi. Triindvajset otrok je pomrlo preden sem uspel priklicati na pomoč edino humanitarno organizacijo v Čadu, ki si je upala ilegalno, brez dovoljenja sudanske vlade, čez mejo. Takrat sem se odločil, da ne bom šel nazaj, kot me je klical Urad mojega predsednika, ampak da bom šel naprej.
     Od aprila do sredine julija sem dokumentiral in zbiral gradivo s katerim sem upal pritegniti množice, kot pred leti k Nubam v osrednjem Sudanu. Vsaj v bolj demokratičnem svetu, politiki vendarle morajo upoštevati javno mnenje; če ne, niso izvoljeni. Kadar se ujamejo mediji in glas javnosti, nastane sila, ki jo niti veliki lobiji ne morejo ignorirati.
     V Boldongu v Džebel Mari, sem v enem dnevu posnel enaindvajset izpovedi žena in deklet, ki so posiljevalce opisovale kot dolgonose, sokoljih oči in bradate. Afganistanskim možem podobni džandžavidi, naj bi jih več tednov zadrževali ujete v taborih v gorah Kargo nasproti. Pričale so, da so posilstva na terenu bolj učinkovito sredstvo za spreminjanje domačinov v begunce, kot nalet letal z potniki v simbole moči ZDA. Skupaj z amputacijami, izrezovanji dojenčkov in onečaščanji trupel, je to najbolj temeljit način, kako se izsuši močvirje in ujema krapa. Po takih grozodejstvih zbežijo tudi najbolj SLA vdane družine in uporni fantje ostanejo brez naravne podpore.
     Od vseh afriških plemen v Darfurju sem našel najbolj ogrožene Fure iz frakcije SLA v gorah Džebel Mara, ki jo vodi Abdel Wahid. Njih poleg džandžavidov in vladne vojske napadajo, posiljujejo in pobijajo tudi Zaghawe iz Minawijeve frakcije SLA. Od 5.maja letos, ko je Minawi z arabsko vlado podpisal mir, njegova vojska bolj ali manj odkrito sodeluje z prej skupnimi sovražniki. Po Abuji se je zgodila najslabša opcija. Afričane so spet uspeli ločiti in naščuvati drug proti drugemu.
     Največji problem upora Furov, Zaghaw, Mesalitov in drugih afriških plemen proti Arabcem v Darfurju je problem vodenja.
     Furi v Džebel Mari imajo srečo, da je svet pod 3.100m visokim ugaslim vulkanom z dvema čudovitima jezeroma v kraterju in termalnimi vrelci okoli, tako razbrzdan kot v turški Kapadokiji in nudi možnost dolgotrajnega gverilskega vojskovanja in obrambe. Wahidovi Furi imajo srečo tudi zato, ker so gore ponekod raj na zemlji. Raj, kot si ga predstavljajo okoliška plemena spodaj v žejni vreli puščavi okoli gora in ga vidiš včasih narisanega na stenah lokalnih slaščičarn. To je raj v katerem vode ni treba vleči iz jam ampak kar tako v rekah teče jo reke in padajo slapovio katerem sanjajo okoliška plemena Višje v gorah sem videl rasti vse tropsko sadje in zelenjavo. Furi so kmetje, Furi niso kavboji. Njih inačico islama se zdi bolj človeške potenciale zatirajoča, kot tista ki nadzira zaghawske kravje in kamelje pastirje. Furi se ne znajdejo kot Zaghawe. Furi so tisti, ki navadno zgubijo kadar se pričkajo. Po desetletjih obupne obrambe so zdaj obkoljeni z vseh strani.
     »Ne moremo v Čad tako kot Zaghawe. Nikamor ne moremo pobegniti.« mi je dejal vodja preskrbe Wahidove SLA. »Mi lahko samo še umremo.«
     V Jebel Mari ni nobene baze AU in razen prvega zametka MSF France in Spain nobenih humanitarnih organizacij. Unicef in Rdeči Križ sta prišla pogledati, a sta se umaknila, ker Furi baje niso bili zmožni zagotoviti varnosti. Devedeset odstotkov od vseh pomoči sveta Darfurju gre v taborišča beguncev na vladni strani, deset odstotkov v taborišča, ki jih nadzira Minnawijeva SLA, sem gor ne doseže praktično nič. V Jebel Maro bi v sodelovanju z Unicefom in Rdečim Križem lahko usmerili človekoljubno pomoč darovano od čutečih src v slovenski iniciativi za Darfur. Tu bi tisto kar so Slovenci namenili v želji in veri, da bo doseglo do tega najbolj upravičene žrtve, lahko naredilo največ dobrega. Lahko bi pregnali amebe iz vode, ki jemljejo moč domačinom (kako slab in onemogel si drskast sem občutil tudi sam). Lahko bi pomagali preganjati vraževernost z opremo šol (obstojajo samo koranske šole v katerih otroci uporabljajo za učenje prstke in pesek). Lahko bi družinam v gorah pomagali nadzirati napadalce z moderno mobilno tehnologijo po geslu: mobitel v vsako vas... Lahko bi poskusili zbrati mobilne telefone, ki jih v Evropi ne rabimo več in jih v veliki akciji prostovoljcev poslali v Darfur.
     Razmere v Džebel Mari so nam še bolj kot drugod v Darfurju slabo poznane, zato, ker so gore globje v notranjosti in dalj od meje s Čadom preko katere so v Darfur že od začetka vojne ilegalno uhajali zahodni opazovalci. In zato, ker jih Minawijevi niso pustili k Wahidovim, ampak so jih zamotili z pričevanji o genocidu na svojih tleh. Na ta način so preprečili, da bi svet zvedel za resnične odnose med plemeni. Zaradi teh gora, ki drže vodo tudi v sušni dobi, se je začelo obleganje dežele Furov. Tu se je začela vojna – tu bi se moral tudi najprej začeti delati mir.
     Ampak ali se lahko vojna konča preden domačini začutijo, da je čas zrel za to?
     »Džandžavidi se boje tvojih kamer. Verjamejo, da s sodobno tehnologijo lahko njihove obraze takoj objaviš na internetu in bodo še nocoj na BBC. Vsak bo lahko videl, kaj počnejo. Tega se najbolj bojijo. Ostani z nami.«
     Šesti dan navsezgodaj me je zbudila črna roka in mi nekaj molila. Bil je moj satelitski telefon. »Na, mister.« je rekel fant in se ritenski kot je navada pri Furih začel umikati. Ekran je bil osvetljen, baterije so bile polne, a za klic je bila zahtevana Puk koda, ne Pin koda. Le te pa ne vem. Še preden sem dvignil oči od bleščeče stvari, je fant izginil za ogradami.
     Prvi satelitski telefon, s katerega sem se lahko oglasil, sem našel šele v Muhajeriji, deset dni pozneje, potem ko nas je dosegel konvoj Minnawijeve SLA na enem od svojih pogromov nad džandžavidi in nas varoval do tja. Moj sin Jan je poslal puk kodo in skrinjica se je odprla. Prvi klic je bil od Valentine Flander, ki je povedala, da je bil Urad v skrbeh, ker se toliko časa nisem javil. »Zdaj boš več lahko storil doma. Vrni se!« Isto je vztrajal tudi dr Vajgel, predsednikov svetovalec. »Razmere postajajo prenevarne.« Vrnitev v Čad po isti poti čez sever Darfur ni več mogoča zaradi nove vojne med samimi Zaghawami, med podpisniki miru in zagovorniki nove alianse upornikov NRF. »Javi se v prvo bazo AU. Dogovarjamo se za transfer v Čad…«