Jezik / Language

Ustanova Toma Križnarja
Turistična 4
4202 Naklo


Ustanova, ki jo je ustanovil Tomo Križnar s podporniki, producira dokumentarne filme in knjige, ki imajo cilj pridobiti zavest človeštva o pomenu zaščite staroselskih ljudstev na področij v vojnah tujih interesov za nadzor naravnih virov.

 

Prosimo donirajte za produkcijo novega dokumentarnega filma o razmerah v najteže dostopnih gorah Kauniaro.

PROSIMO, PRISPEVAJTE IN NAM POMAGAJTE DOKONČATI FILM IN ZAUSTAVITI ŠIRJENJE GOBAVOSTI.


                   TRR:
    SI56 0400 1004 8620 172
                   BIC:
             KBMASI2X

 


 
 

 

 

 

Humanitarna ustanova H.O.P.E.

Letališka cesta 29
1000 Ljubljana
www.hope.si

Donacije za kamere in internet
TRR:
   SI56 6100 0000 1846 742

BIC: HDELSI22
Koda namena: CHAR
Namen: Internet in kamere 


Ustanovo je po vrnitvi iz Darfurja ustanovil Klemen Mihelič s podporniki. Namen ustanove je zbiranje prispevkov za video nadzor konfliktnih območij v obliki miniaturnih video kamer, mini prenosnikov in satelitskih anten za internet. 

Obe ustanovi tesno sodelujeta. 

 
Klemen Mihelič predstavlja miniaturne kamere ženskam v taborišču na čadsko-sudanski meji

Celoten film
Eyes and Ears of God
na YouTube

Ljudje na margini med severnim in južnim Sudanom so ujetniki lokalnih in tujih interesov. Takoj rabijo povezavo s svetom. Mimo svojih oblastnikov in mednarodnih korporacij– ki jih vsi po vrsti zlorabljajo za talce in sužnje - takoj in zdaj jim moram omogočiti, da bodo sami sporočali kaj se jim dogaja ...

Kurmuk, provinca Modri Nil, 29. 1. 2011

Ampak ne morem napisati poročila. Ne morem nadaljevati. Tekst sem sestavljal v glavi vse zadnje dni. Enostavno je vsega preveč ,da bi poiskal v dnevnikih in prepisal in spravil v organizirano urejeno celoto.

Tisti ljudje!!!!

Isti občutki kot pri Nubah. Leta 1979 med prvim srečanjem. In potem, ko sem jih dvajset let kasneje našel zaprte v taborišču Rekha. Žametne dlani, ki so se dotikale mojih brez stiska. Nekaj kot nežen veter. Nekaj kot list svilene pahljače. Nobenih medvedjih šap, samo rahel, nežen dotik. Deklice najbolj, seveda. Ampak tudi stari ati. Otroci. Dedci. Vsi po vrsti …

Gola telesa, gole pameti, … gole srca, … gole duše.

Napram neobčutljivim robotom, podkupljenim z udobjem, tako nekomplicirani, tako nekompleksni, tako neobremenjeni z intelektualnim stafom. Tako čisti. Tako nedolžni.

In njih imajo Arabci za divjake.

Ki jih je treba na silo privleči v tako imenovano Civilizacijo in jih arabizirati.

Pobiti če se ne pustijo zasužnjiti.

Ampak Evropejci nismo bili dosti boljši in še danes nismo dosti boljši.

Da so naši pustolovci lahko kradli žene, deklice, otroke … In zlato, slonove oklje, bisere, … in zdaj naravne vire od nafte do vode in coltana - so vam doma te ljudi morali prikazati kot divje, surove, neobčutljive, barbarske in … predvsem nevarne.

Slišim veter. Že dosti prej preden me doseže, ga slišim in vidim lomastiti po savani pod pobočji etiopskih gora, kamor se stekajo tri velike reke. Hrumi, buči, dviga pesek, vrtinči suho listje in travo in veje. Udari v akacije, jih prebrca. Nato plane tudi pod streho pred šotorom in se spravi name. Useka in vrže pesek v oči in vzame dih …

Kamele počepnejo in mu sprijaznjeno ponudijo obrazu in ga skozi priprte veke stoično gledajo odnoreti naprej po dolini Modrega Nila. Tudi petsto let starim, orjaškim, suhim kruhovcem, ne more nič. Že davno so se obrnili okoli in se umaknili živeti pod zemljo. Koder je mir, vlažno in hladno…

Tomo Križnar

      

Copyright © 2017. All Rights Reserved.