Kurmuk, Plavi Nil, Sudan - nedelja, 23.januarja 2011

V prostranem zlatem šotoru, na hitro postavljenem na nogometnem igrišču med petsto let starimi kruhovci v samem središču Kurmuka v provinci Plavi Nil na meji z Etiopijo že drugi dan hreščijo zvočniki. Temnopolti možje vseh odtenkov črnine v tradicionalnih arabskih dželabijah in evropskih hlačah, srajcah in kravatah in najbolj pisano zavite žene in dekleta s številkami na kartonih v rokah drug za drugim stopajo pred mikrofon in jasno izražajo, da niso bili deležni ničesar kar se je zavezala sudanska arabska vlada v Kartumu, da jim bo omogočila v mirovnem sporazumu z SPLA/M leta 2005.

»Pet let so imeli čas, pa niso naredili nič!« prevaja iz jezika Uduk, večinskega plemena, v arabščino Hassan, ki ga je edinemu tujcu, ki želi sporočiti kaj se dogaja svetu, organizacijski odbor tako imenovane Public consultations, postavil za vodiča.

»Omar Bashir nam ni dal nobenih cest, nobene bolnice, nobene šole …!« ponavljajo dobro rejeni, od masti in olja svetleči se obrazi tudi drugi dan.

In bodo baje še cel naslednji teden.

Včeraj so v mraku končali z številko 725.

725 istih in podobnih izjav podobnih ljudi. Med njimi ni bilo do sedaj še niti enega, ki bi se zavzel za pravico do drugačnosti. Za pravice staroselcev. Za tiste, ki so tudi po CPA (Comprehensiv Peace Agreement) ostali v gorah …

Tomo Križnar